Gre za poskus preprečitve objave prispevka na Pop TV, pri katerem je hrvaški medijski vplivnež Ivan Tolj poklical direktorja multinacionalke KKR Luda Bammensa, ki je skušala kapitalsko prevzeti družbo Pro Plus (v lasti ima tudi Pop TV), potem pa od te namere odstopila, ter ga prosil, da ne objavijo prispevka o tem, da je med arbitražnim postopkom za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško, slovenskima akterjema prisluškovala hrvaška obveščevalna služba SOA.
Borut Šuklje piše, da je bil Tolj nepreviden s svojim ravnanjem in je ravnal drugače, kot bi običajno. "Do sedaj smo poznali samo njegovo drobno hibo, da se je rad fotografiral v družbi in ob zaupnih pogovorih z vodilnimi hrvaškimi politiki. Vse drugo je ostalo zakrito z njegovo predanostjo veri in poslu. In pri tem je bil dober in uspešen. Do konca prejšnjega tedna, ko se mu je očitno mudilo, ker se je njegovim naročnikom mudilo še veliko bolj," opisuje Šuklje, ki je bil prvi slovenski veleposlanik v Srbiji in Črni gori po razpadu Jugoslavije.
Kot ključno vprašanje v tem primeru je navedel: "Zakaj so prav sedaj izdali previdnemu Tolju naročilo za takojšen telefonski klic finančniku Ludu Bammensu in mu ob tem dali dovoljenje za sklicevanje na hrvaško vlado pri predlogu za odstranitev televizijskega prispevka, ki so ga pripravljali?" In kot pravi, sta lahko odgovora le lahko dva. "Ali so želeli, tako kot s ponavljajočim vdrtjem policijskih čolnov v slovensko morje, dokazati svojo moč, ali pa so se nečesa prestrašili," odgovarja.
Pri tem pojasnjuje, da prisluhi slovenskim diplomatom niso nič novega. Pojasni, da so se po podpisu dogovora o arbitraži za določitev meje med Slovenijo in njeno južno sosedo takoj v Zagrebu začelo iskanje rešitve, "kako izstopiti iz podpisanega in kasneje ratificiranega sporazuma o rešitvi mejnih vprašanj."
In v zvezi s tem sta sledili dve nalogi. Izničiti zahtevo, k sta jo mednarodnemu arbitražnemu sodišču v Haagu naročila Ljubljana in Zagreb ter preprečiti imenovanje Ernesta Petriča za slovenskega člana arbitražnega sodišča.
Prisluškovali že leta 2010
V hrvaškem iskanju načina, kako razdreti sporazum o arbitraži, se je začela tudi uporaba neprimernih sredstev, dodaja Šuklje. V času, ko se je slovenski zunanji minister konec julija 2010 Samuel Žbogar s hrvaškim kolegom Gordanom Jandrokovićem sestal v gostilni Kalin ob meji med državama, je bil namreč slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk iz Ljubljane obveščen, "naj bo previden pri uporabi telefonov". "Slovensko veleposlaništvo je začelo kupovati predplačniške mobilne telefone. Samo ti so zagotavljali enkratno zanesljivo komunikacijo. In bili potem tudi uničeni," je zapisal Šuklje.
Zakaj ravno zdaj?
Pri tem se vpraša, zakaj je sedaj hrvaška vlada od Tolja zahtevala, naj prepreči medijsko objavo o prisluhih slovenskima udeležencema v arbitražnem postopku. "Razlog bi lahko bil v zaščiti Plenkovićevega zvestega sodelavca, predsednika hrvaškega sabora Jandrokovića. V času priprav na arbitražo je namreč podpisal diplomatsko noto, naslovljeno na slovenskega zunanjega ministra Žbogarja, v kateri je potrdil, da je arbitražna določitev stika slovenskega in odprtega morja sprejemljiva tudi za Hrvaško. Pa vendar takšna zaščita ne bi zahtevala tako urgentne akcije. Zato je verjetnejši razlog, da so hrvaški naročniki vedeli, da bo razmeroma naivna Toljeva intervencija tudi razkrita in da bo postala javna," ugotavlja Šuklje.
Hrvaška namerno spet vpleta Slovenijo?
Na koncu pa je še zapisal, da namerava Hrvaška predsedovanje EU v prvi polovici prihodnjega leta, izkoristiti tudi za sporočanja o težavah pri urejanju svojih mejnih vprašan. "O težavnih sosednjih državah, predvsem Bosni in Hercegovini ter Srbiji, pa tudi Črni gori, s katerimi nima urejenih mejnih vprašanj," nadaljuje avtor in ugotavlja, da skuša Hrvaška zato v spore znova zaplesti Slovenijo, da bi tako sporočila sosedam in opazujočim evropskim državam, da so sporazumi o arbitraži za reševanje vprašanj meje neprimerni. "Predvsem pa zaradi vnaprejšnjega diplomatskega pritiska na Slovenijo, naj vprašanje hrvaškega članstva v državah schengenskega varnostnega režima ne povezuje in pogojuje s hrvaškim spoštovanjem mednarodnega prava in izrečene sodbe o meji med državama," zaključi Šuklje.
