Matjaž Gruden
Od središča Osla do jezera Tyrifjorden je dobre pol ure vožnje. Ob jezeru sta makadamsko parkirišče in privez. Če ne veš, da je tam, ga zlahka zgrešiš. Nekaj sto metrov od obale je manjši otok. Ob privezu je tabla, na kateri piše, da je na tem otoku 22. julija 2011 desničarski ekstremist napadel poletni tabor norveške socialdemokratske mladine in ubil 69 ljudi. Utoya.
Napis pojasni, da je Utoya danes prostor za politično delovanje, dialog in učenje o demokraciji. Otok je učilnica, zgrajena na prepričanju, da je znanje močnejše od sovraštva do tujcev, sovražnega govora in teorij zarote.
Redna trajektna povezava ne obstaja. Na Utoyo je mogoče priti zgolj po vnaprejšnji najavi. Razlogi so varnostni, pa tudi skrb, da otok ne postane zgolj ena od turističnih destinacij. Spominsko obeležje, ki so ga na Utoyi postavili svojci žrtev, je zasebne narave. Javnosti odprt spominski center je v Oslu.
Z Ano, direktorico partnerske ustanove Sveta Evrope, ki na Utoyi v sodelovanju z norveškim ministrstvom za šolstvo vodi delavnice za mlade, sva najin prihod seveda najavila. Po nekaj minutah čakanja naju pobere miniaturni trajekt, s katerim je tistega usodnega 22. julija pred osmimi leti na otok prišel tudi morilec Breivik, v policijski uniformi, pod pretvezo, da mora preveriti varnostno stanje po napadu na vladno zgradbo v Oslu, v katerem je tistega jutra že ubil osem ljudi.
Prvi vtis na Utoyi je, da gre za kičasto razglednico skandinavske idile. Nad privezom je bela lesena vila, počitniška rezidenca predvojnega industrialca in politika Jensa Kristiana Bratlieja, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja postal pristaš Vidkuna Quislinga in njegove z nacizmom navdahnjene stranke Nasjonal Samling. Skrajno desna politična prepričanja Bratlieja niso ovirala pri prodaji posesti mladinski organizaciji svojih ideoloških nasprotnikov.
Ali besede ubijajo? Ne vem, nekateri trdijo, da ne. A ko sovraštvo ubija otroke, ti njihove besede lahko zlomijo srce
