"Šit, zatipkal sem se," mi je priznal kolega družinski zdravnik, ki sem ga poklicala, ali je res za bolečino v križu mislil pri bolniku opraviti dermatološki pregled. "Bom popravil, a trenutno imam še več kot 30 bolnikov pred vrati." Administrativna napaka, bi si rekli, a zaradi nje bi lahko bolnika enostavno zavrnili. A ravno takšne napake so tiste, ki so se jih preutrujeni kolegi ob dnevni kvoti do 60 bolnikov začeli zavedati. In so šele vrh ledene gore. Sama si omenjene dnevne številke ne morem predstavljati. Ne le zaradi lastne gostobesednosti, temveč predvsem zaradi svoje še vedno idealne predstave o družinskem zdravniku kot največjem bolnikovem zaupniku. Specialist družinske medicine je vstop v zdravstveni sistem, je krmar med specialisti. Poznati bi moral bolnikovo socialno okolje, zgodovino bolezni, familiarno anamnezo. Vedeti, da Anka jeclja, ko je pod stresom, Franc pa je redkobeseden prvih nekaj minut. Ne nazadnje bi moral biti tisti, ki na koncu preuči vse izvide specialistov, jih zloži v celoto, bolnika pomiri, mu razloži njegove simptome. In tako pri Majdi ugotoviti, da se je neznosen glavo- bol pojavil po ločitvi. Pri Anici pa, da bruha vedno, kadar pozabi vzeti zdravila za povišani krvni tlak.
Utrujen, izmozgan zdravnik ni dober zdravnik
