Odločitev, da se naložba v zajetno širitev proizvodnje Leka na Prevaljah, ki se je s prek sto milijoni evrov vrednosti kvalificirala za največjo naložbo Sandoza v Sloveniji, dokončno ustavi, je presenečenje in hkrati ni. Odvisno, s katerih zornih kotov jo premerimo. Za koroško lokalno skupnost je gotovo negativno presenečenje, udarec, ki ga je morda v zadnjem obdobju investitorjevega prelaganja in neprepričljivega pojasnjevanja zastojev pri (nad)gradnji proizvodne lokacije, lahko potihoma slutila, a vseeno ne povsem pričakovala. V luči širšega delovanja multinacionalk kot kompleksnih korporacij, ki tehtajo bistveno težje in finančno še krepkejše posle in (pre)razporejajo lokacije in zaposlene predvsem po načelih instrumentaliziranega preračunanja najnižjih stroškov in največjih koristi, pa je ta(ka) odločitev le ena v nizu poslovnih potez, ki se zlije z globalnimi brez zaznavnih pretresov in posledic.
Za koroško mikro okolje, prežeto z negativnimi izkušnjami in občutljivo za "jemanja" in krnjenja v raznih segmentih gospodarstva in politike, je opustitev naložbe nedvomno slaba vest. A zdi se, da ne bo zbujala prav veliko slabe vesti. Vsaj kratkoročno ne, dolgoročno pa v odvisnosti od razpletanja celotnega klobčiča. Proizvodna hala, ki na Prevaljah že stoji, a ima le zidove brez vsebine, je odraz spremenljivosti, razburkane dinamike v biznisu, v katerem je tudi navidez trdno zabetonirano (še) vedno lahko podvrženo spodkopavanju vse do temeljev. Zagotovil praktično nikoli ni, tudi ko se zdi, da so trdna - še zlasti, čeprav po svoje protislovno, ne, kadar so v igri bajne vsote denarja, ki omogočajo preigravanja. Ob gigantskih razsežnostih farmacevtskih poslov sta Sandozov vložek na Koroškem in prekinitev vlaganj zgolj kaplja v morje, ki se ob nadaljnjih plovbah v globalnih oceanih v trenutku prelije, porazgubi, pozabi.
Subvencijo z obrestmi vred bodo iz Leka pač vrnili v državno blagajno. Tako je vsaj volk sit, če že koza ni cela