Zaslišanja kandidatov za komisarje se ne morejo izogniti poudarkom, iz katere države je kandidat, kateri politični skupini pripada ter kateri resor naj bi prevzel. Velike države - pomembni resorji, majhne države - manj pomembni resorji. Z nekaj izjemami. A integriteta in znanje posameznikov te ločnice presegajo.
Slovenska politična skupnost je izražala pomisleke glede politične teže Janeza Lenarčiča, temu pa je sledilo določeno razočaranje po objavi razreza resorjev, ki je Sloveniji dodelil krizno upravljanje. Njegovo zaslišanje je pokazalo nasprotno: Lenarčič je kandidat, na katerega je lahko Slovenija ponosna, resor pa pomemben, kompleksen in raznolik. Ne gre samo za nakazovanje denarja, gre za organizacijske veščine, razumevanje lokalnih posebnosti kriznih žarišč, potrebo po sodelovanju Evropske komisije z lokalnim prebivalstvom in organizacijami, pa naj gre za Sirijo, Haiti, Afriko ali grške otoke; migracijska problematika, potresi, gozdni požari, nevarnosti jedrskih nukleark. Resor potrebuje sposobnost sodelovanja in je vodilni kazalec evropskih vrednot: solidarnosti in spoštovanja človekovih pravic. V času ko Trump po svetu grozi z odtegnitvijo pomoči državam in programom, če ne bodo sledili njegovim (osebnim) željam in političnim potrebam, je pomembno, da Evropa ohrani svojo solidarno držo, ne le kot pomoč v katastrofah, ampak predvsem pri prizadevanjih, da pomaga krize preprečevati. Pri vseh teh vprašanjih je bil Lenarčič samozavesten, napetosti ni bilo videti, vprašanja poslancev so se zdela dobrodošla.
Podoben resor, kot je zdaj predlagan za Lenarčiča, je imela tudi Kristina Georgieva, ki je leta 2010 "vskočila" kot kandidatka iz Bolgarije namesto očrnjene Rumiane Jeleve. V kratkem času se je izjemno pripravila in požela mednarodne pohvale ter s tem povrnila ugled svoji domovini. V svojem prvem mandatu je postavila temelje današnjemu odzivanju na humanitarne krize v EU, v drugem mandatu pa postala podpredsednica Evropske komisije, zadolžena za proračun EU. Ne glede na to, da prihaja iz manj ugledne države članice in da humanitarna pomoč morda ne sodi med osrednje resorje Evropske komisije, je s svojim delom, zagnanostjo in z osebno integriteto postala ena ključnih osebnosti druge Barrosove in nato tudi Junckerjeve komisije, kot kandidatka za generalno sekretarko Združenih narodov in zdaj s svojim položajem predsednice v Svetovni banki pa ena najvplivnejših političark na globalni ravni.
Slovenska politika bi se morala usmeriti v razmislek o tem, kako Lenarčiča nadomestiti pri njegovem dosedanjem delu za Slovenijo in kako povečati slovenski vpliv v evropskih institucijah
