Beti je bila stara 84 let. Po poklicu je bila učiteljica. "Taprava" slavistka z vedno pobarvanimi nohti, živahnimi srajcami in modrimi očmi. Rada je pokadila nekaj cigaret. Pravzaprav škatlico do dve na dan. To je bila njena mala razvada. Potem pa se je začelo - kratka sapa, kašelj s krvavimi sragami, hujšanje brez diete. A je vse skupaj ignorirala. Nekje v kotičku svojih možganov je vedela, kaj ji telo sporoča. Sploh ko je s svojo desetletno kokeršpanjelko Pito ugotovila, da se njuni sprehodi krajšajo, saj je tudi noge ne nesejo več. A čez leto dni se je pojavil nadležen glavobol, dvojni vid, bruhanje in okornost desnih okončin, ki so ji onemogočale normalno hojo, kuhanje. Takrat sva se spoznali. Pljučni rak z metastazami. Preveč razširjen, da bi en kirurški poseg odstranil izvor, metastaze v možganih, jetrih in črevesju. Medicina ni mogla več pomagati, v čudeže ni verjela. Betka je postala nepokretna, počasi je hirala v bolnišnici, med tujci. Želela je domov, umreti v domači postelji. A dolgo ni upala tega priznati svojcem, bala se je, da bo v napoto. "Sinova sta bila v službi, vnuki so imeli svoje življenje." Ko smo se na enem od sestankov s svojci le dotaknili te možnosti, se je izkazalo, da so za njeno željo vedeli. A jih je bilo strah. Ne samo smrti, predvsem procesa umiranja. Kako bodo skrbeli za mamo/babico, privezano na posteljo? Morajo biti ob njej 24 ur? Jo bodo znali hraniti po sondi prek nosu? Ji bodo znali lajšati bolečine? Kaj narediti, ko se dokončno poslovi?
Tehnična vprašanja, ki so se pletla v njihovih glavah, smo skozi nekaj pogovorov rešili. Medicinske sestre na oddelku so jih naučile osnov rokovanja s sondo, nekaj prijemov nege. Aktivirali smo patronažno službo in lečečo zdravnico. Betka je odšla domov, ni potrebovala 24-urnega neprekinjenega opazovanja, potrebovala pa je domače okolje. In njen stisk roke ob odpustu ni bil stisk osemdesetletne starke z nekaj več kot 40 kilogrami, ampak stisk hvaležnega človeka. Govorila ni več, so pa njene oči povedale vse. Umrla je čez nekaj dni, mirno in spokojno, v postelji v dnevni sobi, med gledanjem oddaje z domačo glasbo in Pito ob nogah.
Umreti doma je tako postala največja vrednota, ki na koncu pravzaprav pokaže vrednostni sistem naše družbe, ki jo je po drugi strani skorajda tabuiziral in brez dvoma institucionaliziral.
