So stvari, na katere človek pomisli šele, ko jih nekdo napiše na velik rdeč avtobus, ali ko mu jih nekdo ponovi tolikokrat, kot je to predpisal dr. Joseph G., ali ko jih prebere na spletni strani Nova24TV. Ta medijska hiša mi je nedavno posvetila dolg članek, v katerem so me opisali kot ekstremnega levičarja zaradi moje kritike sovražnega govora in zagovarjanja človekovih pravic. Žebljico so si v glavico zadeli s trditvijo, da sem v svoji privilegirani mladosti, ki mi jo je omogočil moj "privilegirani komunistični" oče, igral v mladinskem propagandnem filmu Sreča na vrvici. Ta izjava, še posebej njen zadnji del je na družbenih omrežjih dvignila precej prahu. Sam sem bil v svoji reakciji previdnejši predvsem zato, ker si o Nova24TV lahko mislite karkoli, ne morete pa jim odrekati strokovnosti in izkušenj na področju propagande. Odločil sem se torej, da si film, kader za kadrom, pogledam še enkrat. In ni hudič, da so imeli prav. Morda se spomnite tistega, na videz tako nedolžnega prizora na Čevljarskem mostu, kjer Mileni, oblečeni v rožnate volančke, vračam balonček, ki sem ga s skokom v Ljubljanico rešil pred hudobnim črnim razbojnikom. Halo? Gumijast balonček? Štirideset let silvestrskih ponovitev pa pred Nova24TV nihče ni opazil, da ni šlo za kičasto najstniško romantiko, ampak za napad na reprodukcijske dolžnosti slovenskih deklic in žena. V luči tega spoznanja tudi šepajoči bandit z leseno nogo, ki v begu pred podivjanim invazivnim novofundlandcem prevrne stojnico s tujerodnimi lubenicami, ni bil nikakršen negativec, ampak slovenski domoljub. Tako rekoč vardist.
Postopoma, a vse hitreje se spodkopavajo civilizacijski temelji slovenske države, ki smo jih pred dobrega četrt stoletja zapisali v ustavo
