(BRANJE) Test (ob)vladanja Marjana Šarca in Macronova past

Marjan Šarec je imel po svoje dvojno srečo. Pričakovanja pred nastopom vlade so bila razmeroma nizka, sam pa z ničimer ni prispeval k temu, da bi jih umetno napihnil. In drugič, marsikdo ga ni resno jemal, ko je govoril, da odgovorov za branje njegovega političnega (in osebnega) profila ni v Serpentinšku, liku, ki ga je igral v svojih humorističnih časih. Šarec je prve mesece vladanja odigral taktično zrelo, premišljeno, brez večjih napak. Četudi je bila njegova županska funkcija v nemestni občini pri delu politike vzeta kot argument za diskvalifikacijo, so prvi meseci mandata izrisali velik razkorak med Šarcem, ki je v vlado prišel po letih manevriranja v lokalni politiki z natreniranim političnim instinktom, in Mirom Cerarjem, ki je na čelo izvršilne oblasti padel izza profesorskega katedra in komentatorske mize. Delitev ustvarjenega z vetrom gospodarske rasti v zadnjih letih, ki je napolnil državno blagajno in iz zavesti odpihnili spomin na krizo, na boleče reze, je predvsem v javnosektorskem delu političnega telesa nekdanjega prvega moža Kamnika pozicionirala kot nekoga, ki je stvari, o katerih so pri Cerarju dolgo tekla mučna pogajanja in se odvijala v številne zaplete, uredil, presekal. ​Zaprl je nekatere fronte, pogasil socialni nemir, obenem pa prerezal začetne ekscese v vladnih vrstah (primera Bandelli in Prešiček), dovolj odločno je vzpostavil notranja razmerja v manjšinski vladi (discipliniranje Bratuškove in Erjavca v duelu za upokojence, Bratuškovi je pri grožnjah o izstopu dal vedeti, da njeni glasovi zanj tako ali tako niso odločilni). Levici je dovolj dal (minimalna plača) in istočasno ni preveč popustil (nadaljevanje prodaje bank) ... Tudi na začetku porušeno nezaupanje v delu gospodarstva, ki da mu je "grozilo" povečanje obremenitve za kapitalske dobičke in ki so (pre)resno vzeli kordiševanje o nacionalizaciji, se je rehabilitiralo.