"Jaz sem že velikokrat. Seveda ne na kakšnem večjem parkirišču, kjer bi tvegala globo. Zakaj kršim pravila? Razlog je seveda preprost, na tem parkirišču kronično zmanjkuje parkirnega prostora. In dejstvo je, da je parkirišče za invalide skoraj vedno prazno, vsa druga mesta pa so skorajda vedno zasedena ... Prav je, seveda, da država skrbi za invalide. Ampak, glejte, invalidi navadno ne vozijo. Če si slep ali gluh ali brez roke ali noge, ne moreš voziti avta. Če pa imaš manjšo hibo in lahko voziš avto, je pa tudi vseeno, če parkiraš drugje … Ker si invalid in (verjetno) ne hodiš v službo, najbrž lažje počakaš na prosto parkirno mesto kot nekdo, ki se mu mudi v službo," se je glasilo razmišljanje Eme Kurent v reviji Lady, ki je razvnelo socialna omrežja. Je omenjena astrologinja s svojim zapisom preslikala le splošno stanje družbe? Ali pa gre za dobro premišljeno, četudi povsem neokusno (samo)promocijo? Drugače si težko predstavljam, kako se je lahko invalidom neprijazen, h kršenju pravil nastrojen sestavek invalidske antipropagande sploh znašel v medijih.
Sama nisem še nikoli parkirala na mestu za invalide. Nikoli. Pa priznam, parkirala sem že ob kakšni hruški, na sosedovem makadamu ali skorajda v Dravi. Na mestu za invalide nikoli. Moja vest ima ime. Aleš. Aleš, ki ga je neprilagojena hitrost na avstrijskih cestah iz mladega, obetavnega športnika spremenila v bledo senco samega sebe. Pa ne samo zaradi otroškega življenja, ki se je zaradi tega istega trka končalo čez tri mesece. Diagnoza je bila jasna: paraplegija, lezija torakalno. Mladi fant, nekaj let po tridesetem rojstnem dnevu, ni čutil več nog, ni mogel več kontrolirati sfinktrov. Invalid. Leta rehabilitacije, ki so sledila, so pustila pečat na vseh nas. Konec je bilo kajta, surfa in norenja po hribih. Še v lastno stanovanje ni več mogel, ker ni bilo dvigala. Še v najljubšo trgovino me je poslal s skicirano mikico, saj mu je bil dostop onemogočen. In ko smo se po končani rehabilitaciji odpravili iskat nekaj izgubljene radoživosti na slovensko Primorje, sem skupaj z njim izkusila stopnjo naše kulture.
Parkirišča za invalide sredi Portoroža so bila zasedena. In kljub upoštevanju določila, da je pet odstotkov parkirišč namenjenih invalidom. V enem izmed avtomobilov je komajda polnoleten "mamin sinko" z "vsemi štirimi žmigavci" čakal svojo bejbo, ki je "samo skočila na bankomat". Ta "samo" se je vlekel več kot 15 minut, čeprav je bila razdalja do bankomata le nekaj metrov. Velika večina Slovenceljnov pravzaprav mesto za invalide povezuje predvsem z oddaljenostjo od vhodov v trgovska središča, banke … Vendar je prava "vrednost" njihova širina: minimalna širina dostopnega parkirnega mesta je namreč 3,60 metra, priporočena pa celo 3,90 metra. Širina komunikacijske poti (to je prostor med dvema parkirnima prostoroma) pa mora biti vsaj 1,2 metra. Namen je jasen: le takšna širina omogoča transfer v /iz avtomobila na invalidski voziček. V našem primeru smo na to mesto čakali 15 minut. Trije pubeci namreč na nobenem drugem mestu niso mogli omogočiti transfera iz avtomobila v voziček 1,9 metra velikemu in nekaj čez 80 kilogramov težkemu fantu, saj je bilo vse preozko. In občutek pričakovanja je zamenjalo zavedanje, da "smo invalidom neprijazna država". Večer je bil načet. O stopnicah, straniščih za invalide kdaj drugič.
Slovenc(eljn)i smo pač uporniki, a navadno nekonstruktivni oziroma destruktivni. Pred slabima dvema letoma narejena raziskava mariborske fakultete za varnostne vede je pokazala, da smo pravi "uporniki", saj je bilo kar 63 odstotkov avtomobilov v času izvajanje raziskave parkiranih na parkiriščih brez ustrezne invalidske kartice. Na Metelkovi v Ljubljani pa je odstotek presegel 90 odstotkov. Vozni park kršiteljev je bil direktna preslikava slovenskega voznega parka, največ kršiteljev vozi avtomobile vrednosti med 1000 in 5000 evri, kar jasno zavrača tezo, da so najbolj egoistični tisti, ki se vozijo v najbolj luksuznih znamkah. Sladno z raziskavo je kršitelj navadno moški med 30 in 50 leti, ki je v avtu sam, s slovensko registrsko tablico.
Parkirna mesta za invalide niso privilegij, so nuja, ki omogoča dostop do infrastrukture. Dostopnost pa prinaša s seboj (vsaj delno) samostojnost
