(BRANJE) Življenje piše ulico ali zakaj Miha ne bo nikoli odvetnik

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Deseti oktober je mednarodni dan brezdomcev. Dan, ki ga ne bi smelo biti v koledarju. In dan, ki je na pravzaprav absurden način izbran sočasno s svetovnim dnevom duševnega zdravja. Dan, ki je v vseh pogledih ogledalo gnilosti naše družbe. Po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je nekaj manj kot 3000 brezdomcev, po oceni mreže nevladnih organizacij, ki so vključene v delo z njimi, pa nekaj več kot 6500. Diskrepanca številk ne kaže samo na dejstvo, da jih je težko prešteti, temveč razkriva jasno pomanjkanje strategije obvladovanja problematike popolnega socialnega dna.
Zakoreninjen ostaja pojem, da je brezdomec, klošar, oseba, ki nima toplega doma. A bodimo realni, ločnica med tistim, ki zvečer krene v najbližje zavetišče ali prespi na železniški postaji, in tistimi, ki živijo pod pragom revščine, je še komajda opazna. Slednji mnogokrat preživljajo dneve v neogretih stanovanjih, z izklopljeno elektriko in dvema konzervama fižola na dan. Minili so časi, ko se je zdelo, da je "klošar" skorajda simbol uporništva; da so to umetniki, intelektualci, ki so jih družbene norme tako zelo morile, da so izbrali svobodo ulice. Boemi. Danes je brezdomstvo neprostovoljno, vanj so pahnjeni tisti, ki nimajo osnov za preživetje. A kot bi rekel brezdomec Andro: "Ne morem živet', ne morem umret'."
To je zgodba Mihe. Želel je postati odvetnik. Rojen je bil v dobro situirani družini. Avtomobil iz reklame. Mama redno pri frizerju, zmanikirana in depilirana. S-budgetovih izdelkov ni do takrat nikoli poznal. Pri dvanajstih letih se je mama po dolgotrajni ločitvi začela izgubljati v alkoholu, kar ji je onemogočilo, da bi videla, da je njena izbira moških vedno bolj vprašljiva. En očim, drug očim. Bolj kot ona je enemu od njih "dišal" najstnik ... In ko se je na svoj 15. rojstni dan znesel nad enim od njih, saj mu je namesto torte postregel z bolečino in sramoto, je pristal v vzgojnem zavodu. "Agresivec." "Problematičen otrok." "Sramota." Kako tudi ne, ko pa je očima prikrajšal za nekaj zob in mu redefiniral arkado. Mislil je, da se bo mama vendarle omehčala. Na biološkega očeta ni mogel računati, saj je po ločitvi pristal na ulici, preden ga je pokončal rak. Mama je preprosto zamenjala mesto, moškega … In si ustvarila novo družino. Sam je spadal v obdobje, ki ga je želela pozabiti. Ob polnoletnosti mu je ostala samo ulica. In za desetletje je postal točno to, za kar ga je mama imela.
Miha spada v prvi profil, največjo skupino. To so adolescenti in mladi ljudje, ki so iz doma vrženi v ranem življenju po seriji resnih konfliktov s starši ali rejniki. Zlorabe, nasilje in droge v primarnih/alternativnih družinah v tem primeru niso redke. Pogosto so ti mladi ljudje razpeti med varnostjo vzgojnega doma, psihiatričnega oddelka in celo zapora. Med "rehabilitacijskimi obdobji" pa so vrženi na ulico, kar krog sklene. Odhod od doma tako načeloma ni vzrok, ampak posledica drame in zadnji obupni poskus pobega od nasilja. Splet okoliščin (in empatija ljudi) je Miho rešila še globljega propada. Danes dela kot pek. In četudi že nekaj let ni spal na ulici, je ta vanj vklesana. V brazgotinah, porumenelih nohtih in slabih zobeh. Predvsem pa v nočnih morah. Polsester ni nikoli spoznal, mame ni videl že 20 let. Nima veliko, a vsak mesec odnese veliko Hoferjevo vrečko v park. Tja, kjer je spal nekoč sam, saj ve, da je lahko to ponovno njegova postelja. Ve, da ima srečo … Polovica njegovih kolegov še vedno zaspi ob litrici, preostala polovica spi pod cipresami.

Saso Bizjak
Janko Rath
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta