"Glede na pomanjkljivo obveščanje javnosti v zvezi z vsebino novinarske konference URSIKS, ki je bila dne 1. 2. 2019, glede na številne javne diskreditacije sistema izvrševanja kazenskih sankcij, želimo direktorji zavodov slovenskih zaporov in prevzgojnega doma kot strokovnjaki z neposrednimi, bogatimi izkušnjami na penološkem področju demantirati trditve, da je z zaporskim sistemom v Sloveniji vse narobe.
V zadnjem obdobju sta se v zaporih zgodila dva izredna dogodka, ki sta močno zaznamovala slovenski medijski prostor in ustvarila vtis, da je v slovenskem zaporskem sistemu vse narobe. Radi bi posredovali informacijo, da je v slovenskem zaporskem sistemu veliko stvari v redu, po nas se zgledujejo tudi številne države, katerih predstavniki obiskujejo naše zapore in proučujejo naše metode dela z zaprtimi. S svojimi številnimi strokovnimi, izobraževalnimi programi in aktivnostmi, ki jih izvajamo, je naš zaporski sistem pravzaprav zgleden primer, kako naj bi sodoben evropski zaporski sistem v demokratični družbi izgledal. Ravno številne, raznolike aktivnosti, ki jih izvajamo, zagotavljajo stabilno, dinamično varnost v zaporih in tudi kasneje izven njih (po prestani kazni). Številne raziskave so pokazale, da je človek, ki ima notranji mir, ki je okupiran s konstruktivnimi aktivnostmi in ne čuti osebnostne stiske, manj nevaren. Slednje potrjujejo tudi statistični podatki, ki jih vsakoletno pripravljamo in oblikujemo v obliki letnega poročila. Zatorej preteklih izpostavljenih aktualnih izrednih dogodkov ne gre generalno pripisati slabi varnostni situaciji v slovenskih zaporih, saj gre za različni situaciji in nikakršne vzročnosti ni med njima, čeprav sta se odrazili v sosledju. V Kopru gre pravzaprav za prvi pobeg od izgradnje. Podobni dogodki so se dogajali tudi že v preteklosti, naš sistem nikoli ne bo tako hermetično zaprt, da bi možnost pobegov izničili. To gre skupaj z našim poslanstvom, tovrstni primeri se dogajajo povsod po svetu, tudi iz Alcatraza so bežali. Napad na pravosodnega policista na Dobu obžalujemo in dodajamo, da so bili v raznih stiskah tudi drugi posamezniki, ki so bili v našem sistemu napadeni v preteklih letih. To je del našega poklica in tega se zavedamo. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da tovrstne dogodke preprečujemo in prevencijsko storimo vse potrebno, da možnosti tovrstnih dogodkov zminimaliziramo. Na žalost se pretekli dogodki izrabljajo za javno diskreditacijo sistema kot takega, da je slab, zanič in da so varnostne razmere nevzdržne. To je bilo izpostavljeno že leta 2008, ko so aprila in maja pobegnili 3 obsojenci v kratkem časovnem obdobju, to se je govorilo leta 2018 (predvsem zaradi kadrovskega primanjkljaja) in govori se zdaj. Pa vendarle sistem ni kolabiral, je pa potreben pomoči politike v smislu zagotovitve ustreznih materialnih, predvsem finančnih sredstev za nove zaposlitve in opremo.
O komunikaciji in strokovni obravnavi obsojencev je bilo konec 20. stoletja namenjenih kar nekaj posvetov in razprav v slovenski penološki sferi, ki so gotovo vplivale na razvoj usmeritev sodobnega tretmanskega pristopa do obsojencev, ki še dandanes z različnimi strokovnimi izhodišči narekuje skupinske in individualne programe za obsojence. Tako je temeljni element strokovnega dela z zaprtimi osebami socialna interakcija, ki poteka na različnih ravneh od neverbalnih in verbalnih oblik komuniciranja, in ne pomeni le izmenjavo vsebin in reakcij v vzpostavljenih socialnih odnosih med obsojenci in delavci, ampak odnosi zajemajo tudi izmenjavo socialnih pomenov določenim situacijam in nezavedne duševne strukture, ki vplivajo predvsem na emocije in motive sodelujočih oseb.
Merjenje družbenega vzdušja v zaporih in prevzgojnem domu je raziskava, ki v Sloveniji redno poteka že od leta 1980 dalje. Od takrat Inštitut za kriminologijo z izdelano metodologijo spremlja socialno klimo v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu, ki se odraža iz stališč zaprtih oseb in zaposlenih. Ključno sporočilo raziskovalcev je, objavljeno po raziskavi l. 2017, da ima prispevek k humanizaciji razmer v zaporu, ki nedvomno je pomembna, tudi širše dolgoročno pozitivne učinke na celotno družbo, saj so razmere v zaporih eden od pomembnejših kazalnikov civiliziranosti neke družbene skupnosti.
Legitimnost kazenskopravnih sistemov je raziskoval tudi dr. Hacin (2018) in v zaključnih ugotovitvah izpostavil povezovalno vlogo odnosov med zaporniki in zaporskimi delavci. Pri delu z zaprtimi osebami je torej bistveno usmerjeno delovanje zaporskega delavca z namenom usmerjevanja in učenja k družbeno sprejemljivemu vedenju s krepitvijo adekvatnih čustvenih reakcij in učenje sprejemljivih vzorcev vedenja, kar nenazadnje vodi do dosega enega izmed glavnih ciljev kaznovanja - resocializacije, ponovne vključitve v družbo.
Država se je dolga leta, celo desetletja, obnašala mačehovsko in v zaporski sistem ni vlagala. To se danes odraža v starih in dotrajanih zaporskih zgradbah, stari in dotrajani opremi ter izredno slabih kadrovskih razmerah
