Rozmari Petek
Če drugega ne, je pobuda za sprejetje posebnega zakona o sanaciji celjske kotline, ki ga je pred lanskoletnimi državnozborskimi volitvami poskušala skozi procedure speljati celjska poslanka Janja Sluga, končno sprožila debate na tem področju. Zakon so namreč takrat zavrnili predvsem z obrazložitvijo, da ne želijo parcialnih rešitev, temveč sistemski zakon, s katerim bi reševali vsa degradirana območja. Enega od posvetov na to temo je ministrstvo za okolje in prostor včeraj pripravilo v prostorih državnega sveta. Do 10. maja namreč še zbirajo pripombe na osnutek dopolnjenega predloga zakona o varstvu okolja, zato so želeli odpreti široko razpravo, s katero bi dobili kritičen odziv na že predlagane rešitve kakor tudi nove ideje, so zapisali v vabilu. Dejansko stanje je bilo nekoliko drugačno. Vse preveč časa so namreč uvodoma namenili predstavitvam preteklih aktivnosti, bolj malo časa (in predvsem vedno manj poslušalcev) pa je ostalo za razpravo.
Onesnaževalec naj plača sanacijo
Rdeča nit dopolnjenega zakona je določilo, da je onesnaževalec tisti, ki sanacijo tudi plača. Država obenem želi definirati vsa degradirana območja; teh naj bi bilo evidentiranih 1081, hkrati pa želi v zakon vključiti tudi onesnažene podzemne jame; uradno naj bi jih bilo 438, po podatkih Jamarske zveze Slovenije pa celo čez tisoč. Zgolj sanacija jam naj bi po ocenah stala med 25 in 30 milijoni evrov, znesek vseh drugih ni znan, saj tudi še ni znano, ali je vsa takšna območja sploh smiselno sanirati. Nekatera stara bremena namreč nimajo vpliva na zdravje ljudi, opozarjajo na ministrstvu, zato bodo očitno za vsako degradirano območje naredili ocene tveganja in, kot je razbrati, še nov popis degradiranih območij. Vse to nakazuje, da je do sistemskega zakona še precej dolga pot.
Gospodarski interesi in onesnaževalci
Uroš Macerl iz Eko kroga je ob tem edini poudaril, da ob tem ne smemo pozabiti na preprečevanje, da do okoljskih bremen sploh ne bi prihajalo. "Ker zakaj nastajajo takšna območja? Zaradi slabega nadzora in ker za posledice nihče ne odgovarja. Okoljsko politiko še vedno določajo gospodarski interesi in onesnaževalci," je poudaril Macerl in ob tem na konkretnem primeru opisal, kako pristojni glede na izražene potrebe podjetja izdajajo okoljska dovoljenja. "Takšna dovoljenja delajo degradirana območja," je pribil. Nihče mu ni ugovarjal.
