Ob nastopu dekanske funkcije izpostavljate, da morajo študenti pridobiti znanja, ki jih zahtevajo podjetja. Že prej ste dajali pozornost temu, zdaj je čas za drugo perspektivo.
"Producirati te kadre."
Se druge fakultete v Sloveniji dovolj zavedajo, kako pomembno je izobraževati študente v teh (praktičnih) smereh?
"Dr. Mencinger je pred leti rekel, da je porazdelitev inteligence čista Gaussova krivulja, po celi populaciji. Če primerjamo število vpisanih v prvi letnik na fakultete, se je vpis v zadnjih 30 letih bistveno povečal, kar pa ne pomeni, da se je Gaussova krivulja inteligentnosti populacije v Sloveniji toliko dvignila. V nekem trenutku se je zgodilo to, da je slovenska vlada verjetno spoznala, da je treba, da preprečiš brezposelnost ali vsaj uradno brezposelnost, omogočiti več ljudem, da bodo prišli do znanja, kar je seveda pozitivno. Z več znanja je lažje prepoznati priložnosti. Skozi izobraževalni proces namreč vidiš, kaj vse se da delati. V Gorenju smo predvsem v orodjarni zelo veliko delali na temo kadrovanja. Diplomanti ljubljanske fakultete za strojništvo, kjer sem tudi sam diplomiral, so bili bolj diplomanti, ne toliko praktično usmerjeni, ampak bolj razvojno-raziskovalno, medtem ko so bili diplomati mariborske fakultete vedno bolj 'hands-on'. Bili so torej bolj primerni za direktno uporabo. Kaj je pa zdaj bolje - ali je bolje, da imaš takšne delavce, ki so bolj teoretično izobraženi in imajo potencial za nadaljnja raziskovanje ali je bolje, da imaš te, ki so bolj usmerjeni v aplikacijo? Oboje potrebujemo, odvisno je od delodajalca, kaj si želi uporabiti."
Diplomanti FTPO so torej "aplikativci", pripravljeni za delo v praksi.
"Ko smo ustanavljali šolo, sem bil eden od pobudnikov. Želeli smo si, da bo to šola za mala in srednje velika podjetja, kjer je razvojni potencial izražen, potrebujejo pa podjetja kadre, ki bodo znali delati za mašino, jo zagnati, nastaviti parametre, sami tudi izpeljati celoten proces. Nikoli si nismo zadali cilja, da bomo producirali kadre, ki bodo postali ne vem kako visoko leteči znanstveniki, to ni bil nikoli cilj šole. Cilj je bil vzpostaviti sistem, da bomo lahko izobraževali kadre, ki bodo lahko delali v industriji. Naša želja je izobraziti aplikativne inženirje, če bi si želeli teoretične, nič narobe, a potem je usmeritev popolnoma druga. Na naši prvi stopnji študentje zagotovo dobijo praktično znanje, na drugi stopnji pa tudi bolj poglobljeno znanje, ne samo orodja, ampak tudi, kako so ta orodja narejena, kar je mogoče neka dodatna razvojna komponenta. Zato se mi zdi, da ta naša distinkcija in usmeritev v aplikativno delo mora ostati takšna, ker podjetja na koncu to potrebujejo. Ko pošljemo našega inženirja iz šole v podjetje, bo direktor cenil, ko bo videl, da zna prijeti bika za roge in ga peljati v štalo. Ne pa, da bo začel razglabljati, kako se to naredi."
Pomembna je torej ta usmeritev, da vsaka fakulteta ve, kaj želi, kje se bodo študentje lahko zaposlili. Še prej pa je nujno prepoznati potrebo v okolju in od tam črpati ...
"Potrebujemo ljudi s teoretičnim znanjem, imamo ljudi, ki so zelo sposobni. In včasih je slabo, da dobrega teoretika siliš v prakso, ker bo slab praktik, enako, kot če dobrega praktika siliš preveč v teorijo, bo pa slab teoretik. Tukaj je treba samo najti pravo mešanico, da dobimo človeka, ki je bolj praktično usmerjen, in mu omogočiš, da lahko na tem izrazi svoje znanje, potencial in raste, tu ga ne smemo ustavljati."
Podjetja imajo v zadnjem času hude težave s pridobivanjem kadra, verjetno tudi zato vse bolj prepoznavajo, kako pomembna so sodelovanja s fakultetami.
"Vsako podjetje mora skrbeti za svoj kader, to je primarna dolžnost. Nekateri pravijo, dajte višje plače in ne bo več problema s kadrom. To seveda ni res. Podjetja bodo lahko gradila uspeh na tem, da bodo višala plačo in bo to edini stimulans, ki ga bodo ponujala svojim zaposlenim, le kratkoročno. To vedno pride v spiralo, človek dobi večjo plačo, nekaj časa je z njo zadovoljen, čez čas pa se mu zdi normalno, da ima takšno plačo, in seveda že razmišlja, da mu pripada višja, nato gremo naprej in naprej, padeš v to spiralo. Seveda je to pomembno, moramo vedeti, da je plača nujno potrebna za to, da lahko ljudje normalno živijo. Na koncu se vsa podjetja borijo na istem trgu v svojem segmentu - ali je to za avtomobilsko industrijo, za belo tehniko ali farmacijo. Imamo tržišča, kjer je struktura stroškov posameznega produkta stoodstotno znana. Del plače ne more tako variirati, podjetja pa lahko del plače oblikujejo na kak način - z boljšo produktivnostjo, kar pomeni manj ljudi naredi več ali pa več ljudi naredi manj za isto plačo, strošek ostane isti. Tukaj je naloga menedžerja, da zna to uravnotežiti."
FTPO je na Koroškem. Kako vi vidite pozicijo šole, tudi v smislu decentralizacije šolstva in Slovenije?
"Na lepem Koroškem. Če gledamo geografsko, je pozicija šole malce nerodna, ampak, ta ampak je bistveno bolj pomemben - razdalja med Slovenj Gradcem in Ljubljano je enaka razdalji med Ljubljano in Slovenj Gradcem. Ni važno, kje si, važno je, kaj ponujaš. Je edina šola, ki poučuje tovrstne kadre v Sloveniji, tudi v malo širšem rangu. Nekomu, ki bo prišel iz 500 kilometrskega ranga k nam v šolo - v perspektivi se posebej fokusiramo na to -, je čisto vseeno, ali je to Ljubljana ali Slovenj Gradec. Sam prihajam iz Celja, vsak dan se vozim na relaciji Slovenj Gradec-Celje. Usedeš se in se pelješ. To je to. Moji predhodniki so se morali bistveno bolj potruditi, da so dosegli to, kar imamo danes, v primerjavi s tem, če bi bili recimo locirani v Ljubljani ali v Mariboru. Tam bi se bistveno hitreje zlili z raznimi lobiji, raznimi ... nočem reči političnimi, tudi ni pravilno, ampak bom rekel, bolje bi se zlili v sistem. Tako smo pa ostali unikum, na katerega smo ponosni. Dobro obiskani so tudi naši polimerni večeri, nanje pridejo iz vseh koncev Slovenije. Vsebina potegne. Vsebina, ne forma. Moramo pa vedeti, da imamo ozko nišo, polimerna tehnologije je široko razpredena po vseh sektorjih, skorajda ni sektorja v široki uporabi, kjer se plastika ne bi uporabljala. Pokrivamo širok spekter, po drugi strani pa je področje predelave zelo nišno, zato je ta šola tako edinstvena in je prav, da ostane tukaj in se na tej lokaciji tudi močno razvija."
Od ena do pet
Je vaš odhod iz Gorenja povezan s prihodom novega lastnika?
"Bom rekel, da ne, pokazal se mi je nov izziv, saj veste, da človek ne sme preveč dolgo stati na enem delovnem mestu, premalo pa tudi ne. (Smeh.) Lepo priložnost imam za razvoj v okolju, ki je precej drugačno od tistega, v katerem sem delal v zadnjem času. Na koncu koncev pa tudi, presija je bila strašno velika, verjetno bo tudi ostala naprej, v določenem trenutku se človek pač odloči."
Zdaj boste lahko zadihali?
"Tudi prej sem dihal. (Smeh.) Seveda bo zdaj malo več časa za to, da se vrnem v stroko. Gorenje mi je ogromno dalo, sploh orodjarna, kjer so mi omogočili, da sem kljub temu, da sem bil na poslovodni funkciji, delal na razvojnih projektih. Vzdrževal sem kondicijo na razvojnem delu, medtem ko mi je moj prihod na belo tehniko dal še večjo širino. V zadnjih treh letih sem se naučil ogromno novih stvari, izgubil pa sem fokus. To, kar sem v preteklih letih kariere gradil, je počasi začelo bledeti. Zdaj lahko zadiham bolj z razvojnimi pljuči, prej sem moral dihati s poslovnimi."
Imate hčerki, ki pa sta večinoma že zdoma.
"Največ prostega časa preživim z družino, obe hčerki sta šli študirat, zato z ženo komaj čakava vikende, ko se vračata domov. Privajava se, da večino časa preživljava sama, odkrivava nove čare takšnega življenja."
Prosti čas preživljate v naravi?
"Da, hodimo v hribe, redno se rekreiramo. Ne glede na to, ali pada dež. Pred kratkim je poginila naša psička, ki je bila naš vir energije, vsak dan nas je gnala ven. Sem velik ljubitelj psov, ko bomo preboleli njeno izgubo, bomo dobili novega družinskega člana. Predvsem na morju radi kolesarimo, poleti kampiramo. Pozimi smučamo, tečemo na smučeh. Ko sem imel več časa, sem bil športni pilot. Mogoče mi bo zdaj nova pozicija omogočila, da se bom lahko ponovno ukvarjal s tem in bom lahko iz Celja v Slovenj Gradec tudi priletel. (Smeh.)"
Aktivno preživljanje prostega časa je recept za uspešno delo?
"Vsi imamo na razpolago 24 ur na dan, na tebi je, kako jih boš preživel. Psička me je navadila, da sem vsak dan vstal in šel na sprehod, to navado ohranjam. Na jutranjem sprehodu si pripravim načrt za dan. Glavo imaš polno kisika in lahko, ko prideš v službo, začneš na polno delati."
Od ena do pet
Je vaš odhod iz Gorenja povezan s prihodom novega lastnika?
"Bom rekel, da ne, pokazal se mi je nov izziv, saj veste, da človek ne sme preveč dolgo stati na enem delovnem mestu, premalo pa tudi ne. (Smeh.) Lepo priložnost imam za razvoj v okolju, ki je precej drugačno od tistega, v katerem sem delal v zadnjem času. Na koncu koncev pa tudi, presija je bila strašno velika, verjetno bo tudi ostala naprej, v določenem trenutku se človek pač odloči."
Zdaj boste lahko zadihali?
"Tudi prej sem dihal. (Smeh.) Seveda bo zdaj malo več časa za to, da se vrnem v stroko. Gorenje mi je ogromno dalo, sploh orodjarna, kjer so mi omogočili, da sem kljub temu, da sem bil na poslovodni funkciji, delal na razvojnih projektih. Vzdrževal sem kondicijo na razvojnem delu, medtem ko mi je moj prihod na belo tehniko dal še večjo širino. V zadnjih treh letih sem se naučil ogromno novih stvari, izgubil pa sem fokus. To, kar sem v preteklih letih kariere gradil, je počasi začelo bledeti. Zdaj lahko zadiham bolj z razvojnimi pljuči, prej sem moral dihati s poslovnimi."
Imate hčerki, ki pa sta večinoma že zdoma.
"Največ prostega časa preživim z družino, obe hčerki sta šli študirat, zato z ženo komaj čakava vikende, ko se vračata domov. Privajava se, da večino časa preživljava sama, odkrivava nove čare takšnega življenja."
Prosti čas preživljate v naravi?
"Da, hodimo v hribe, redno se rekreiramo. Ne glede na to, ali pada dež. Pred kratkim je poginila naša psička, ki je bila naš vir energije, vsak dan nas je gnala ven. Sem velik ljubitelj psov, ko bomo preboleli njeno izgubo, bomo dobili novega družinskega člana. Predvsem na morju radi kolesarimo, poleti kampiramo. Pozimi smučamo, tečemo na smučeh. Ko sem imel več časa, sem bil športni pilot. Mogoče mi bo zdaj nova pozicija omogočila, da se bom lahko ponovno ukvarjal s tem in bom lahko iz Celja v Slovenj Gradec tudi priletel. (Smeh.)"
Aktivno preživljanje prostega časa je recept za uspešno delo?
"Vsi imamo na razpolago 24 ur na dan, na tebi je, kako jih boš preživel. Psička me je navadila, da sem vsak dan vstal in šel na sprehod, to navado ohranjam. Na jutranjem sprehodu si pripravim načrt za dan. Glavo imaš polno kisika in lahko, ko prideš v službo, začneš na polno delati."