V Sloveniji imamo 27.970 nevladnih organizacij, od teh največ društev, kar 24.017, sledi 3698 zasebnih zavodov in 263 ustanov. Visoke številke pričajo, da skoraj ni družine brez nevladnice ali nevladnika, nemalo pa je takih, ki so aktivni v več društvih in organizacijah. Statistično gledano, imamo v Sloveniji eno nevladno organizacijo na 75 prebivalcev, to pa nas uvršča med države z največ nevladnimi organizacijami. Več kot pri nas jih imajo na primer v Avstriji, na Nizozemskem in Švedskem, manj v Španiji, še manj pa v Veliki Britaniji. Zgovoren je podatek, da v Sloveniji kar 32 odstotkov ljudi prostovoljno dela v nevladnih organizacijah. "Sklepamo seveda, da je število vseh članov mnogo večje od števila aktivnih članov, torej teh, ki opravljajo prostovoljsko delo," so pojasnili na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS). Samo Planinska zveza Slovenije na primer združuje 291 društev z 58.311 člani, v 1300 gasilskih društvih deluje več kot 162.000 prostovoljcev, Zveza društev upokojencev pa v 500 društvih združuje kar 230.000 članov in je po številu članstva ena največjih nevladnih organizacij v Sloveniji. Daleč največ je športno-rekreativnih društev, sledijo kulturna in umetniška društva, društva za pomoč ljudem, najmanj pa je nacionalnih in političnih društev. Tudi zato, ker je toliko življenja uokvirjenega v delovanje društev, je za marsikoga to obdobje, ki je predrugačilo ali pa tudi ohromilo delo društev, težko; hkrati so bili nevladniki na udaru poskusov odtegovanja financiranja. Pregledali smo nekaj društev in področij, ki so okrnjena, in razmišljanja predstavnikov oziroma članov.
Razdruževanje namesto povezovanja
V Večgeneracijskem centru (VGC) Štajerska, ki je svojo mrežo razprl tudi po manjših občinah, da je prišel blizu ljudem, tkal povezovanja in druženja med generacijami, tako so skrajšali marsikatero osamljeno uro starejšim in mlajšim, pripomogli pa tudi k boljši socialni vključenosti. "Za naš center si hujših ukrepov, kot so ukrepi zaradi epidemije, ne bi mogli zamisliti. Imamo povezovalno vlogo, ukrepi pa so povzročili razdruževanje. Naše bistvo in naš namen sta prizadeta. Opažamo, da so ljudje, ki se ne družijo, na močnem socialnem udaru. To konkretno vidimo pri naših starejših uporabnikih, ki so videti izčrpani, vidimo, da so se v tem času tudi nadpovprečno postarali," pripoveduje Said Bešlagič, vodja VGC Štajerska. Prostovoljci bistveno pripomorejo k delovanju centra in nasploh naše družbe in osmišljajo svoje življenje in so bili tako tudi aktivni del družbe. Ni kuhanja, ni pletenja, ni klepeta, ni možnosti poiskati mirne ure ali dveh v prijaznem in varnem okolju. "Komu je to pomenil tudi umik v svobodno okolje. Da smo stkali zaupanje, da so se ljudje odprli, je minilo kar nekaj časa. Tudi marsikateri problem smo zaznali in ga pomagali rešiti," še doda Bešlagič in pripominja, da so sedaj problemi skupaj z ljudmi skriti in zaprti za štirimi stenami.
Tudi planince epidemija omejuje, čeprav je planinstvo ta čas zelo živo in posamični pohodi niso okrnjeni. A dolgoletni planinec iz Planinskega društva Večer Maribor Vlado Antolič pove, da je pohod s prijatelji, s člani društva, prijetnejši. "Občutek za gore, za hribe nas povezuje. To domoljubje, ki tli v nas, ko vidiš hrib in si vesel, kot je žejen vesel, ko vidi vodo. Ta užitek nikdar ne zamre. Lažje je premagovati vršace v družbi, s spodbudo, ko enega malo zaboli. Tudi kakšno zapojemo, povemo šalo. Da nisi osamljen v pohodih, tudi zaradi varnosti je boljše in deliš uspeh, ko prideš na vrh," opisuje planinec.
V Sloveniji ena nevladna organizacija na 75 prebivalcev, kar nas uvršča med države z največ nevladnimi organizacijami.
Ljubiteljska kultura kot temelj
Franjo Murko, predsednik Zveze kulturnih društev Slovenj Gradec, ki združuje 23 društev z območja občin Slovenj Gradec in Mislinja, v njih pa deluje okoli 50 različnih skupin ali preko 1500 posameznikov, nagovarja problem okrnjenega kulturnega povezovanja. "Epidemiji navkljub smo iz proračuna Mestne občine Slovenj Gradec vsem društvom zagotovili finančna sredstva za nemoteno delovanje v enakem obsegu kot leto poprej, saj morajo pokrivati fiksne in druge stroške. Če bi onemogočili delovanje katerega od društev, bi to zagotovo prenehalo delati, česar si ne smemo privoščiti, saj je ljubiteljska kultura temeljna kultura slovenskega naroda. Pri njej se je vse začelo in brez nje ne bi bilo nič. Večina pomembnih kulturnih delavcev, ki delajo in živijo od kulture, začne z ljubiteljsko kulturo. Tam se najdejo in jo potem nadgradijo na profesionalni poti. Epidemija je to dejavnost zelo prizadela. Socialni stiki v ljubiteljski kulturi so zelo pomembni, ljudem veliko pomeni druženje v zborih in pri drugih dejavnostih. Ta čas je žalosten za večino ljubiteljskih skupin, pogrešajo druženje v okviru društev, želijo si nastopov. Nekatere manjše skupine so se sicer prilagodile razmeram in vadijo v okviru priporočil NIJZ ali preko zooma. Računamo, da bodo lahko po prvem maju društva začela aktivno delovati in znova udejanjila svoje programe.Ljudje, ki živijo sami, težko čakajo konec epidemije
Sonja Erlač, upokojenka iz Zabovcev, pripoveduje, da je v občini Markovci društveno življenje zelo raznoliko in še pred letom je bilo težko najti čas za obiskovanje vseh prireditev, ki so se kar vrstile. "Članice društva podeželskih žena in deklet, ki smo tako rade skupaj kaj skuhale, zadnja leta pa tudi vrtnarile, si pošiljamo fotografije, ki prikazujejo, kaj delamo vsaka zase. Zdaj živimo od spominov, a dolgo več ne bo šlo tako. V naši vasi zdaj rože za fašenk delamo doma, a to ni to, kar si želimo. Sama zelo pogrešam druženja v vaškem gasilskem domu. Ljudem, še posebno tistim, ki živijo sami, je sodelovanje v društvih veliko pomenilo, vse pogosteje kličejo in sprašujejo, kdaj bo te karantene konec. Igor Vidovič, predsednik Kulturnega društva folklornih dejavnosti Korant Spuhlja, pa: "Pustni čas je za naših sto članov največji dogodek v letu, a bo letos minil, kot nihče od nas ne pomni, tako tudi sejma korantij letos po tridesetih letih nismo mogli organizirati. Naše člane smo pozvali, naj ravnajo odgovorno in v skladu s priporočili, a da fašenka v naši in okoliških vaseh ne bi bilo, tega pač ne gre pričakovati. Organiziranih dogodkov resda ne bo, a že v noči po svečnici smo vsak na svojem dvorišču zavihteli biče in poskočili s korantovimi zvonci, da se je slišalo čez polje. Gre za ohranjanje starega, za obredje, ki bo najverjetneje še bolj pristno kot zadnja leta in ki nam ga tudi koronačas ne more vzeti. Zdaj se je izkazalo za dobrodošlo, da smo pred lanskim pustom posneli video o ohranjanju pustne tradicije v naši vasi."
Društva, ki delajo z mladimi, dobijo izjemne člane
27-letna Nika Rožanc je v lokalno društveno življenje vpeta že od petega leta. "Tudi moja družina je bila del kulturnega društva, tako da je to tradicija," je povedala Nika, ki se, kljub temu da dela v Ljubljani, tudi zaradi društvenih aktivnosti pogosto vrača v domači kraj. Je namreč predsednica Folklornega društva Antona - Jožeta Štrafela Markovci, aktivna pa tudi v Kulturno-umetniškem društvu Markovski zvon. "Društvo je nekaj, kar potegne h kulturnemu udejstvovanju v lokalnem okolju, ti da širino in možnost, da se uveljavljaš, sklepaš znanstva, prijateljstva, je dobra vez z domačim krajem, saj tam ostaneš ali se vanj vračaš, ker tam ustvarjaš," je povedala.
Na vprašanje, ali današnji mladini društveno življenje še vedno pomeni toliko kot generacijami pred njimi, odgovarja, da je to odvisno predvsem od vzgoje in nazorov. "Zelo pomembno je, da je vodstvo društva usmerjeno k mladim. To dobro dokazuje naše kulturno društvo, ki ima več sekcij za različne starostne skupine. Tak sistem kaže na to, da če zgodaj začneš delati z mladimi, dobiš, ko ti zrastejo, izjemne člane. Na primer, dve od deklet, ki so pred desetimi leti začele prepevati v otroškem zboru, sta danes na glasbeni akademiji v tujini, nekatere zelo dejavne v društvih so prevzele organizacijo dogodkov, kot je mladinski glasbeni tabor," je povedala. Kljub trenutnim razmeram, ki so društveno življenje okrnile, skuša ostati optimistična, a jo tudi skrbi. "Preko spleta dolgoročno ne gre. Sama opažam, da sta možni dve poti. Ali ljudje društvo tako zelo pogrešajo, da se začnejo združevati, ali pa se na to stanje navadijo in ugotovijo, da gre tudi brez. Te bomo morda izgubili, zato me skrbi, da bo članstvo v društvih padlo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
