Energetska neodvisnost Slovenije bi morala biti prva prioriteta

Na okrogli mizi v sklopu Večerove konference Zelena Transformacija 2023 smo slišali zanimiva, tudi presenetljiva stališča, vsekakor pa lahko rečemo, da ste imeli udeleženci debate vsaj v izhodišču podobne poglede o dveh pomembnih temah. Prva je postavljanje meje med zelenim in realnim.

Slovenci smo zelo slabi pri doseganju kompromisov. Dokaz za to je tudi zadnji primer, glede katerega smo ravno v času konference izvedeli informacijo o pritrditvi sodišča društvu za zaščito rib, ko je v tudi v primeru HE Mokrice prevladal naravovarstveni interes nad energetskim. Zdi se, da smo s tem izgubili kot narod in da je bila to bitka, ki je ne bi smelo biti, saj bi si morali vsi prizadevati tako za več čiste energije kot za obstoj življenja v rekah. V javnosti pa se že dolgo ustvarja paradoksalni vtis, da to dvoje, torej pridobivanje energije in obstoj okolja, ne more sobivati. Pa ne drži, da moramo izbrati ali ribe, ptice, gozd ter močvirja ali pa hidroelektrarne, vetrne in sončne elektrarne. Menim, da bi si morali vsi, ki smo udeleženi v tem procesu, prizadevati, da bi takšno izključevanje izginilo. Razumeti bi morali, da je energetska neodvisnost Slovenije prva prioriteta, zato je objekte za pridobivanje zelene energije treba postavljati, se pravi sončne in vetrne elektrarne, sploh pa hidroelektrarne, ki predstavljajo še dodatno pasovno energijo. Seveda pa mora obenem biti z izravnalnimi ukrepi poskrbljeno, da se ohrani vse tisto, kar je ključno za naravo.

Druga tema je odprto vprašanje glede jedrske energije za pridobivanje elektrike, do katerega se ni nihče izmed vas, udeležencev, predstavnikov državnih struktur, podjetij, združenj in gibanj, ni opredelil povsem odklonilno.

Res je, odklonilno se tudi sam nisem opredelil, saj še vedno menim, da je bolje imeti jedrsko elektrarno kot pa elektriko iz termoelektrarn. Termoelektrarne delajo neposredno škodo prebivalcem in okolju. Takoj bi morali prenehati kuriti fosilna goriva, pri čemer imam v mislih predvsem premog in nafto, plin pa bi lahko tolerirali še nekaj časa. Če si postavljen pred dve slabi izbiri, je za okolje jedrska energija še vedno manj slaba izbira kot kurjenje fosilnih goriv.

Na okrogli mizi s pomenljivim naslovom »Zelena preobrazba danes za boljši jutri. Cilj je dosegljiv!« ste dejali, da bo fotovoltaika v Sloveniji v prihodnosti hrbtenica naše energetike. Kdaj se bo začela ta prihodnost?

Prihodnost se je že začela, kdaj bomo na polno zaživeli v njej, pa je odvisno od števila inštaliranih kilovatov fotovoltaičnih elektrarn. Meja bo nekako dosežena, ko bomo prišli do dveh gigavatov in potem se bomo, vsaj upam, premikali proti petim in nato morda še desetim gigavatom sončnih elektrarn. A za kaj takega je treba začeti takoj poenostavljati postopke in omogočati postavljanje sončnih elektrarn v prostor. Moramo pa biti previdni. Zavedati se je treba, da bi zaradi finančnega interesa vsak lastnik zemljišče z veseljem oddal za postavitev fotovoltaike, zato se strinjam, da država te zadeve regulira, ker bomo sicer imeli najboljše njive posejane s sončnimi elektrarnami.

Ampak v Sloveniji imamo toliko ostalih površin, na katerih nič ne raste, kjer nihče nič ne prideluje. Tam bi lahko brez vsake škode za okolje postavili sončne elektrarne, zato bi morali te zakone na novo trezno osmisliti. In seveda temu skladno prilagoditi izvedbene akte, ki sledijo zakonom, ker ko je zakon sprejet, se še nič ne zgodi, saj morajo biti nato sprejeti še izvedbeni akti, kar ponovno traja, da lahko vsa telesa, ki so v to vključena, od raznih agencij do občin in upravnih enot, izdajajo dovoljenja in soglasja za postavitev elektrarne.

Da se zadeve pri implementaciji zelene energije v praksi odvijajo prepočasi, ste izpostavili tudi na konferenci, in poudarili, da bi lahko bila sončna elektrarna postavljena v treh do štirih mesecih. Kje se zatika pri velikih in kje pri malih sončnih elektrarnah?

Pri malih sončnih elektrarnah se zatika pri omrežju, saj so male sončne elektrarne pogosto postavljene na koncu razvejanega elektrodistribucijskega omrežja, ki je zelo šibko in zato preseki kablov omejujejo dodatne priklope. Drugi in nič manj pomemben razlog pa je nerazumevanje sodobnega načina delovanja elektrodistribucije s strani elektrodistributerjev. Ugotavljam, da tehnične izračune glede možnosti priklopov še vedno delajo kot pred 30 leti, čeprav danes živimo v drugačnih časih, ko se drugače razporeja poraba in ko so v omrežje vključeni drugačni (u)porabniki. Elektrodistributerji bi te izračune lahko bolje prilagodili dejanskim razmeram v omrežju in se tega ne lotevali tako »učbeniško«.

Rešitev pa bi bila?

Zdi se, da bi lahko z zelo enostavnim ukrepom rešili mnoge težave. Vse te male elektrarne, recimo 15-, pa tudi 50-kilovatne, bi morale dobiti dovoljenja za priklop, hkrati pa bi moral imeti distributer možnost, da v primeru preobremenitve zaradi prevelike proizvodnje energije v trenutku odreagira in na daljavo elektrarnam na kritičnem področju začasno zniža delovanje ali jih celo izključi iz omrežja. Če bi vpeljali tak sistem, bi se hitro pokazalo, da bi bilo v praksi treba zelo poredkoma odreagirati z izklopom, mogoče poleti, izgube pri lastnikih zasebnih sončnih elektrarn pa bi bile zanemarljive.

Toda letos so v Elektro Maribor zavrnili kar 34 odstotkov vlog za male sončne elektrarne ...

Kot sem že dejal: marsikdaj elektrodistributerji zaradi svojega izrazito tradicionalnega pristopa in premajhnih vlaganj v posodabljanje omrežja, za kar pa niso krivi izključno oni, zavirajo zasebno iniciativo za izgradnjo sončnih elektrarn. Ob tem bi opozoril na pripravo evropske direktive, po kateri je distribucija dolžna priključiti vsako elektrarno, ki ne presega določenih kilovatov, in to ne glede na razmere v omrežju. Če bomo, tako kot vse ostale, sprejeli tudi to direktivo, bodo tudi naši elektrodistributerji primorani dopustiti priklop vseh teh elektrarn ter iskati druge rešitve za delovanje omrežja.

Kakšni pa so izzivi pri velikih sočnih elektrarnah?

Pri velikih elektrarnah je bil in ostaja problem umeščanje v prostor. Ni dovolj, da pridobiš gradbeno dovoljenje, ampak moraš imeti še raznorazna druga predpisana dovoljenja in mnenja občine, gasilcev, različnih društev, agencije za vode ... Marsikje pri vseh teh zahtevah za soglasja v ozadju ni pravega tehtnega razloga, zakaj se to počne. Skratka, nujna je poenostavitev postopkov za energetske objekte, ki zagotavljajo obnovljive vire energije, če nočemo, da nas prehiti čas.

V kontekstu zelenega prehoda spremenjena vladna uredba obravnava tudi t. i. balkonske sončne elektrarne, ki si jih lahko za pokrivanje lastnih potreb omisli skoraj sleherno gospodinjstvo. So namreč zelo dostopne, enostavne in učinkovite, sploh, če bi se masovno odločili zanje. Lahko te naredijo razliko?

Balkonske sončne elektrarne pozdravljam in priporočam, da si jih ljudje omislijo, vendar pa se njihov prispevek k ozelenitvi ali k zelenemu prehodu meri v manj kot promilih. Ob idealnih pogojih lahko delno zadostujejo za samooskrbo gospodinjstva in za dober občutek, moramo pa biti odkriti, da balkonske sončne elektrarne ne morejo pomeniti bistvenega prispevka k zelenemu prehodu Slovenije.

Koliko rezerv še imamo na področju fotovoltaike in kako bi se sicer vi lotili reševanja izziva energetske lakote sodobne družbe?

Izzivov je še veliko. Predvsem bi poudaril, da moramo odstraniti obstoječe ovire, ki so naš največji problem. Ne vidim pravega razloga, da bi se lotili dilem glede JEK2, če pa se ne znamo zmeniti niti o eni 45-megavatni elektrarni na spodnji Savi, kaj šele o elektrarnah na Muri in na srednji Savi, da ne izgubljam besed o vetrnicah, ki bodo stale na Pohorju, na Peci in ne vem, kje še vse. Iskreno menim, da bi morali intenzivno delati na tem, da zgradimo te nujne enostavne energetske objekte za pridobivanje zelene elektrike, v tem času pa bodo na razpolago tudi kakšni bolj sodobni jedrski reaktorji, ki jih napovedujejo že dolgo in morda smo res zdaj tik pred tem, da bodo dosegljivi. Teh rešitve danes torej še ni, ampak mi bomo potrebovali, če jo bomo sploh potrebovali, novo jedrsko elektrarno leta 2048, do takrat pa bodo že na voljo sodobnejše jedrske tehnologije. Ne vem pa, če je treba ravno graditi gigavatno jedrsko elektrarno, če lahko postavimo 200 ali 300-megavatno, da z njo zagotovimo pasovno energijo in imamo s tem rešen energetski problem.

Kakšen je v tem pogledu prispevek vašega podjetja k zelenemu prehodu?

Naš prispevek je v pridobivanju najčistejše zelene energije in v omogočanju prebivalstvu, da sodeluje pri tem procesu. Podjetje Moja elektrarna namreč na svojih sončnih elektrarnah, ki stojijo na strehah večjih dimenzij, talne pa na degradiranih zemljiščih, fizičnim osebam z namenom vlaganja presežnih sredstev že deseto leto omogoča najemanje sončnih modulov. Smo pri 30 sončni elektrarni. Skupaj smo vlagateljem oddali 50.000 sončnih modulov in na teh modulih proizvedli nezanemarljivo količino zelene elektrike, to je 120.000 megavatnih ur, kar obenem pomeni tudi precejšnje zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida, ki se meri v več desettisoč tonah.