Prejšnji teden je Gospodarska zbornica Slovenije že trinajstič organizirala Vrh slovenskega gospodarstva. Srečanje vrhunskih gospodarstvenikov s predstavniki politike in socialnih partnerjev. Kot običajno, ocenam, kje smo, sledijo predlogi in zahteve za spremembe, da bi res prišli tja, kamor želimo. Zbornica je že na lanskem vrhu sprejela tri ključne cilje svoje razvojne vizije do leta 2025 – rast povprečne dodane vrednosti s sedanjih 42.000 evrov na 60.000 evrov, rast izvoza s sedanjih 37 milijard na 60 milijard in rast povprečne plače s sedanjih 1650 evrov na 2300 evrov. Na letošnjem vrhu pa so gospodarstveniki skupaj s številnimi ukrepi iskali čarobno formulo uspeha, s katero bi te ambiciozne cilje še uresničili. Skupna ugotovitev je bila, da če ničesar ne spremenimo, če se prepustimo razvojnemu toku, potem ciljev ne bomo dosegli.
Da bi lažje ugotovili, kje so spremembe pomembnejše in potrebnejše, so analitiki na zbornici primerjali razmere v Sloveniji in v vrsti primerljivih in razvitih držav. Pri tem so uporabili tudi mednarodne primerjave, kar nekaj jih dokaj natančno ocenjuje in primerja razvitost in konkurenčnost večine držav na svetu. Tudi po teh analizah je Slovenija na nekaterih področjih izjemno uspešna (na primer pri izvozni usmerjenosti gospodarstva, zaščiti investitorjev, umrljivosti dojenčkov, nivoju znanja matematike pri 15-letnikih itd.). Na nekaterih področjih pa še vedno zaostajamo, še vedno se najslabše uvrščamo, ko primerjamo učinkovitost trga dela.
Način, kako v Sloveniji politika sprejema brez premisleka sicer socialno zelo všečne poteze, pa nas resno skrbi
