Hrvaška v zgodbi s prisluhi ujeta s spuščenimi hlačami: Je pričakovati maščevanje slovenski strani?

Zakaj sta v celotnem kontekstu tako pomembna Davor Franić, znan tudi kot Mehanik Davor, in Ivan Tolj?

Na področju bivše Jugoslavije se trenutno odvija prava vojna med obveščevalnimi službami zaradi agresivnega vedenja hrvaške obveščevalne službe SOA v Bosni in Hercegovini. Subregionalne obveščevalne službe, ki bi predvsem po pričakovanjih ZDA morale v glavnem sodelovati na področju terorizma, nadzora skrajnežev, organiziranega kriminala in preprečevanja proliferacije orožja, so se zapletle v medsebojne obračune. Kot se je izkazalo, sta tako Franić kot Tolj zelo pomembna operativca pomembnih, tudi umazanih obveščevalnih manevrov hrvaške obveščevalne službe in politike, zato sta bila logični in očitni tarči bosanskih, srbskih in tudi slovenskih obveščevalcev. Kateri od omenjenih služb ali celo tretja je pridobila zanju inkriminirajoče dokaze, ni jasno.

Ali Sova končno opravlja svoje delo in je začela igrati "igro, ki jo vsi obveščevalci igrajo"?

Slovenski obveščevalci so vse do prihoda novega šefa Rajka Kozmelja, ki ga je imenovala vlada Marjana Šarca, stavkali. Kozmelj je stavko oktobra lani prekinil in obveščevalce očitno motiviral za bolj udarno delo in akcije. Zasluge za prebujanje Sove nedvomno gredo tudi njenemu bivšemu direktorju, zdaj pa državnemu sekretarju za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade, Damirju Črnčecu. Iz operacije razkritja hrvaških pritiskov na komercialni televiziji je razvidno, da se je modus operandi slovenske obveščevalne službe glede na pretekla obdobja spremenil, kar se seveda ni zgodilo brez blagoslova kroga okoli predsednika vlade. Sova in slovenska politika sta namreč hrvaški obveščevalni službi SOA jasno demonstrirali, da obvladata enake metode kot južni sosedi in da je tudi Slovenija sposobna igrati na način kot Hrvati. Ostro, odločno in ne več v rokavicah, kot je to veljalo do sedaj.
Da Hrvaška stoji za prisluhi Sekolec-Drenik, je bil jasno kmalu po izbruhu arbitražne-prisluškovalne afere leta 2015, kar je v torek potrdil tudi bivši predsednik vlade Miro Cerar. Dejal je, da je že takrat obstajala vrsta indicev in ugotovitev o nedopustnih aktivnostih Hrvaške, a takrat je vlado vodil primarni cilj, da arbitražni postopek izpeljejo do konca in dosežejo rešitev vprašanja meje. Ker Hrvaška še naprej zavrača spoštovanje arbitražne razsodbe, je zdaj vlada skupaj z obveščevalci spremenila taktiko in se odločila za ostrejši pritisk na Hrvaško.

Kdo je poslovnež, ki ga je Tolj klical, in zakaj tega imena Pop TV ni objavil?

Kot so razkrili prisluhi, je Tolj, ki je na Hrvaškem znan kot "organizator medijskega molka", v imenu hrvaške vlade skušal preprečiti objavo zgodbe o hrvaškem prisluškovanju na komercialni televiziji. Da so bili pritiski Tolja in drugih na novinarje pred objavo prve zgodbe o hrvaškem prisluškovanju, ki ga je organiziral Franjić, je Pop TV objavil prvič minuli ponedeljek. Ime tujega poslovneža, ujetega v prisluhih s Toljem, so kasneje objavili hrvaški in slovenski mediji. Gre za Luda Bammensa, direktorja ameriškega finančnega sklada KKR za Evropo. KKR, zdaj že bivši lastnik United Group, je želela kupiti medijsko hišo Proplus, ki ima v lasti televizijski postaji Pop TV in Kanal A, a je od nakupa odstopil. Poskusi (mehkega) vplivanja na medije in urednike so sicer pogosti, novinarji in uredništva pa se z njimi srečujejo pravzaprav na dnevni ravni. Hrvaškim poznavalcem obveščevalnih struktur se v zgodbi zdi nenavadno, da Tolj in Bammens ne govoriti nemško, ampak angleško. Tolj se v zvezi z afero doslej ni oglasil.

Kaj pomeni zgodba za slovensko-hrvaške odnose?

Slovenija je Hrvaški poslala jasno sporočilo, da ne bo več pasivno sprejemala hrvaškega ignoriranja arbitražne razsodbe. To sporočilo je Slovenija Hrvaški zdaj poslala še po obveščevalni poti, po tem ko pravna, politična in diplomatska pot niso obrodile sadov. Doslej so Hrvati ves čas kazali s prstom na Ljubljano, češ vi ste kršili arbitražni sporazum, ko sta se slovenska agentka in arbiter pogovarjala. Tokrat gre za prvi neposrednejši dokaz, da je v demontažo arbitražne zgodbe vpleten hrvaški politični vrh, da je torej igral umazano. Glede na to, da je bila Hrvaška v zgodbi s prisluhi ujeta s spuščenimi hlačami, je pričakovati, da se bo slovenski strani poskušala maščevati za razkritja, kar gotovo ne bo imelo pozitivnih posledic za že zdaj močno ohlajene odnose med uradno Ljubljano in uradnim Zagrebom. Realno je pričakovati, da bodo do odločitve Evropskega sodišča v Luksemburgu, ki obravnava slovensko tožbo Hrvaške zaradi kršenja evropskega prava v povezavi z nespoštovanjem arbitražne razsodbe, odnosi med državami ostali hladni, brez obiskov na ravni predsednikov vlad. Sodbo sodišča gre pričakovati v drugi polovici naslednjega leta, po predsedovanju Hrvaške Svetu EU.

V čem sta si arbitražno-prisluškovalni zgodbi iz 2015 in 2019 podobni?

Tako hrvaška zgodba iz leta 2015 kot slovenska imata podoben modus operandi. Hrvaške prisluhe Sekolcu in Drenikovi je najprej objavil srbski tabloid Kurir, ki je v lasti beograjske Adria Media Group, četrt ure za tem pa je celotno zgodbo razdelal Toljev Večernji list, ki je v lasti graške Styria Media Group. Povezava med obema medijskima skupinama je prav frančiščanski pater Tolj. Da je bil izbruh zgodbe štiri leta nazaj usklajen z interesi uradnega Zagreba po kompromitaciji arbitražnega postopka, kaže dejstvo, da se je barva na časopisnem papirju šele dobro posušila, ko so politiki na Hrvaškem že sklicevali izredne tiskovne konference in imeli o zadevi razdelana in koordinirana stališča. Drugo epizodo arbitražne prisluškovalne afere, ki dokazuje, da je Hrvaška prisluškovala varnostno popolnoma neozaveščenemu dvojcu Drenik-Sekolec, pa je najprej objavil bosanski novinar Avdo Avdić v bosanskih medijih, kmalu za tem pa slovenski Pop TV. Za zdaj tudi še ni informacije, kdo je Avdiću in Pop TV posredoval prisluhe. Glede na dosedanje komentarje so vidni člani SDS prepričani, da je komercialni televiziji prisluhe dostavil kabinet predsednika vlade.