Ima izvir dragocene vode, a je ne sme prodajati

Stanislav Pšeničnik

, podjetnik, ki je v Rogaški Slatini lastnik hotelov Sava in Zagreb, velja za enega trpežnejših. Tri leta za tem, ko je od takratne Banke Celje odkupil hotela, je kupil tudi vrtino rogaške vode, posebej zanjo z državo sklenil koncesijsko pogodbo, zgradil polnilnico (ker je to bil pogoj za podelitev koncesije), vanjo vložil 5,5 milijona evrov, potem pa je druga veja državne oblasti zgodbo ustavila. Od takrat, pa je od tega minilo že pet let, je zadeva še natančno na isti točki – Pšeničnik svoje vode ne sme ponujati niti gostom, ki prav zavoljo nje pridejo v Rogaško Slatino. Tako kot vsi drugi morajo, če želijo piti zdravilno vodo, v sosednji objekt Medical centra Rogaška in piti vodo, ki pravzaprav priteče iz Pšeničnikovega izvira.

Želja po monopolu?

Od takrat naprej poskuša dokazati, da ta voda ni enaka donatu, da ima drugačne lastnosti. Sprva je poskušal s pogovori, analizami, kasneje mu ni preostalo drugega kot tožba. Celo evropsko sodišče je odločalo o tem in pojasnilo vsaj del spora. Pritrdilo je Pšeničniku, ki trdi, da lahko ima isto podzemo vodno telo na različnih vrtinah drugačne lastnosti. Sam namreč ministrstvo prepričuje, da je voda v obeh vrtinah različna, četudi gre za isto podzemno telo, menda 30 kilometrov dolgo. "Raziskave kažejo, da je voda različnih starosti in različnih vsebnosti. Ampak ministrstvo vztraja, da se vodi iz vrtin med sabo ne razlikujeta toliko, mi pa opozarjamo, da so za te primerjave uporabili napačne kriterije. Uporabili so namreč pravilnik, s katerim ugotavljajo, kako voda iz ene vrtine skozi leto ne sme preveč odstopati. Mi pač trdimo in tudi dokazali smo, da bi bilo treba izdati blagovno znamko za našo vodo, tudi na osnovi sodbe bi jo morali," meni Pšeničnik, že skoraj povsem prepričan, da za vsem tem tiči monopol.

Prodajali so jo v lekarnah