V zadnjih dneh ni bilo prijetno spremljati, kako počasi, a vztrajno se je na ražnju vrtelo zdaj že nekdanjega ministra za kulturo, in to ne glede na to, kaj ta morebiti je ali pa niti ni zagrešil. Pri tem je potrebno upoštevati, da nobena od hudih obtožb (z izjemo tistih, ki jih je minister sam priznal, potem ko je sicer naprej vse zanikal) še ni bila dokazana. A če pustimo ob strani vse nedokazane očitke, bi lahko mirno rekli, da si je bivši minister za takšno pomilovanja vredno obdelovanje "na ražnju" kriv predvsem sam, ker se je, kot že toliko njegovih političnih predhodnikov, položaja oklepal do zadnjega. Odstop je ponudil šele, ko je postalo dokončno jasno, da bo razrešen - torej vsaj teden dni prepozno, da bi bilo mogoče kredibilno govoriti o tem, da je s "ponudbo odstopa" prevzel objektivno odgovornost. To bi se v državi z zrelejšo politično kulturo od funkcionarja na tako visokem položaju ob tako hudih očitkih nedvomno in nedvoumno pričakovalo takoj.
Relativno nizka stopnja politične kulture ter (ne)kultura prevzemanja objektivne odgovornosti s strani nosilcev najvišjih političnih funkcij sta pa le dva od možnih razlogov za "stopicanje na mestu"
