Mnogi so dosežki, ki ste jih nanizali tekom življenja, s tem ne mislim samo na profesionalne, tudi zasebne. Kakšen pečat je k tej zbirki dodala Bloudkova nagrada?
"Jaz mislim, da je to kar pika na i. Kaj več si v življenju, poleg zdravja, človek že težko poželi. Ponosen sem na to, tudi moji otroci in družina, vsi smo zelo ponosni."
Sploh ob dejstvu, kot ste sami že večkrat poudarili, da je odbojka bolj šport na obrobju, zlasti, ko pride do prepoznavanja uspehov. Zakaj menite, da je temu tako?
"Zadnje čase je Slovenija naredila velik korak naprej, prej pa, že če ste pogledali športne portale, si moral odbojko vedno iskati med drugimi športi. Pa mislim, da niste samo novinarji tisti, ki bi lahko naredili več, odbojkarska zveza bi morala imeti sposobne ljudi, ki bi odbojko bolj promovirali. Ker rezultati so, moške ekipe so močne, dekleta so druga na svetu med mladimi, tudi mladinci redno nastopajo na EP in SP. Konec koncev pa ima odbojka v svetu največ registriranih igralcev, več kot košarka, nogomet. V Italiji so dvorane vedno polne, tudi v Beogradu, če je tekma, zna priti po dvajset tisoč ljudi, pri nas pa je problem napolniti Stožice. Tudi to, da nismo v ligi narodov, je po mojem mnenju izključno zato, ker imamo prazne dvorane. Tam je komerciala, gre za denar, danes se ves profesionalni šport vrti okoli denarja."
Skratka manjka neka širša promocija odbojke.
"Ja, tako. Ker igralce tudi imamo, veliko jih igra zunaj. Je pa tako, da če bi igrali v ligi narodov, bi prišla Brazilija in dvorana bi bila polna. Če pa igraš z manj atraktivnimi nasprotniki, pa ne moreš pričakovati, to je v vsakem kolektivnem športu tako. Pravzaprav tudi v individualnem. Zakaj pa so poklicali Ilko Štuhec, da je vozila v Mariboru? Zaradi publike."
Od 1 do 5
1. Kdo je bil vaš vzor, ko ste igrali?
Prvi moj vzor je bil moj brat, drugi pa Fužinarjev igralec v prvi ligi Božo Antekolovič.To sta bila tista, zaradi katerih sem začel igrati odbojko.
2. Česa človeka nauči ekipni šport?
Ekipni šport je najbolj zdrava stvar za našo družbo. V individualnih športih prevladuje ego. V kolektivnih pa, če danes jaz nisem pravi, je moj prijatelj. In jaz brez njega ne morem, on brez mene ne. Ljudje so tu veliko bolj odprti, družbeno priljubljeni.
3. Kraj v svetu, ki vas je najbolj prevzel?
Ko sem bil star 19 let, sem šel v Rusijo. Fascinantno je bilo videti deset tisoč navijačev. Za fanta, ki pride s podeželja, je to sigurno stvar, ki ostane, še zdaj dobim kurjo kožo, ko se spomnim.
4. V športu ste prevzemali različne vloge: igralec, trener, profesor. V kateri ste se počutili najbolj udobno?
Ko sem igral. Skrbeli so zame, nisem se veliko sekiral, rezultate smo imeli. Bil sem na velikih prireditvah, bil sem recimo na sprejemu pri Titu.
5. Zakaj se radi vračate v domač kraj?
Iti moraš v svet, da spoznaš, kako lepo je doma. Da znaš to spoštovati. Veliko sem po svetu potoval, zato vsakemu rečem, pojdi malo ven v svet, da ko boš prišel nazaj, boš srečen, ko boš spoznal, kako lepo nam je tu. Ljudje čisto preveč pozabljajo, od kod so. Ponosen sem, da sem Slovenec, še bolj pa, da sem Korošec.
Odbojkarska zveza bi morala imeti sposobne ljudi, ki bi odbojko bolj promovirali
Ogromno Korošcev v Ljubljani, a zelo malo takšnih, ki se spomnijo, od kod so
Na vse tekme otrok, da me vidijo in čutijo, da živimo z njimi