Najbrž ni veliko ljudi, ki si niso še nikdar ogledali predstave uličnega gledališča. Vsi tisti, ki so si jo, pa zagotovo niso mogli zgrešiti najbolj prepoznavnega obraza, pionirja uličnih festivalov pri nas, Gora Osojnika. Oče Ane Desetnice, Ane Mraz in Ane Plamenite, ki ga je v Mariboru mogoče srečati v času Festivala Lent, in vodja gledališča Ane Monro je z uličniki obredel že domala cel svet. Čeprav so, zdaj ko so ulice pomladno oživele, z mislimi že pri prihajajočih festivalih, pa vmes snujejo še druge projekte in predstave, za katere upajo, da jim bodo "kakšne novce prinesle". V zadnji taki predstavi se dotikajo težav slovenskega zdravstva, sicer pa je Osojnik prepričan, da je poslanstvo uličnega gledališča pripravljati tudi individualizirane predstave po meri.
Festival Ana Desetnica in ulične predstave na Lentu bodo kmalu tu. A zdaj nastopate bolj v notranjih prostorih?
"Že nekaj let razvijamo uporabno gledališče. Iskali smo niše, kje bi lahko našli publiko in dodaten vir preživetja za naše artiste. Začeli smo leta 2013 s turistično predstavo Ljubljanske zgodbe, potem smo naredili predstavo Odgovornost, namenjeno učencem in dijakom. Odgovornost je bil morda preresen naslov, vsekakor nismo pričakovali, da bo tako resno sprejet. Predstava je bila narejena za učilnice, njeno sporočilo pa, da imata lahko hkrati prav dve osebi, ki različno gledata na svet. Odkrito povedano, se to ni poklopilo s tem, kako odgovornost razumejo pedagoški delavci, zato se predstava ni tako zelo prijela. Razmišljali smo naprej in se spomnili na prostor, ki nam je vsem skupen, s katerim imamo vsi izkušnje - zdravstvo."
Področje, kjer imamo, vsaj tako se zdi, tudi nemalo težav. Koga nagovarjate?
"Zdravstvo v celoti. Ugotovili smo, da bi, če bi vsi malo več pozornosti posvečali medsebojni komunikaciji, stvari veliko lažje stekle. Ne le zdravniki, tudi mi, pacienti, bi morali razmišljati, da imamo nasproti ljudi, ne samo sistem. Zavedati bi se morali, da smo vsi ljudje. V predstavi Tabletol tako zdravimo bolezen 'nevropatska kolorizacija', zaradi katere vidimo svet obarvano, podobno kot ga vidimo rožnato, ko smo zaljubljeni, in črno-belo, ko smo tečni. V predstavi z zdravilom Tabletol izboljšujemo komunikacijo. Krivde za težave nismo želeli zvaliti na enega ali drugega, za neustrezno komunikacijo smo odgovorni vsi. V vsakem izmed prizorov tako izpostavimo katerega od deležnikov – zdravnika, medicinsko sestro, pacienta – in pokažemo, kje ga serjemo, kje so komunikacijske težave. Če stvari vidimo od zunaj, jih včasih lažje dojamemo."
Ob nedavni aferi, ko je v eni izmed bolnišnic delala lažna zdravnica, je zdravnik, ki jo je razkrinkal, poudaril, da bi jo najbrž razkrinkali že prej, če bi se več pogovarjali. Torej primanjkuje komunikacije?
"Mislim, da je primanjkuje v celotni družbi. Predstavo smo pripravili za zdravstveno okolje, a ko si jo je na premieri ogledala mešana publika, smo pretreseni ugotovili, da je zanimiva tudi za splošno občinstvo. Ne nazadnje smo vsi pacienti. In kakor je napisal že irski dramatik George Bernard Shaw, človeka najlažje lopneš takrat, ko se smeji. Nočemo težiti, nočemo pljuvati, temveč narediti nekaj, kar je fajn gledat'. Neki zdravnik nam je po premieri rekel, da je predstava boleče resnična oziroma resnično boleča. Naš namen je, da ljudem pomagamo videti, kaj bi se dalo izboljšati."
Tabletol bi bilo mogoče predpisovati tudi na drugih področjih, denimo politikom?
"Definitivno. Prvenstveno je igra namenjena sejnim sobam zdravstvenih ustanov, kjer nam običajno rečejo, da je predstava super, ampak da nimajo denarja zanjo. Zato zdaj skušamo nagovarjati farmacevte, ki imajo denar, zanje ne bi smela biti težava, da zdravstvenemu okolju ponudijo tako predstavo in s tem izrazijo svojo družbeno odgovornost."
Je danes težko biti družbeno angažiran?
"Pri našem tipu gledališča ni bistvo v tem, da bi prepričevali prepričane, kar se z umetnostjo pogosto zgodi. Umetnost je dostikrat zaprta v posvečene prostore, gledališča, galerije, kamor prihajajo ljudje, ki jim je to blizu. Medtem pa je delo na ulici malo drugačno. 80 ali 90 odstotkov našega življenja - ulice, ceste, mesta - je skupnega, ne glede na to, kaj smo po svetovnem nazoru ali izvoru. Moč, ki jo imamo v uličnem gledališču, je, da postavljamo vprašanja, nakažemo rešitve, ne pokažemo pa, katera je prava. Predstava, ki je nastala v okviru Maribora prestolnice kulture 2012, Mati korajža, je bila zelo radikalna, reakcije nanjo po svetu pa so bile zelo različne. To je moč tovrstnega angažmaja, ki ne ponuja pravilnih odgovorov, ampak ljudi bolj vabi k razmisleku. Sporoča, da lahko dva o isti stvari mislita različno, a je to v redu, če izražata medsebojno razumevanje in toleranco."
"Težko je biti družbeno aktiven, skoraj je ni reči, ki bi nas motila in bi jo lahko na umetniški način izpostavili," ste enkrat dejali. Bi bilo mogoče napraviti predstavo denimo o maketi drugega tira?
"Kakšno bi bilo njeno sporočilo? Predstava mora imeti neko sporočilo, ki ni nujno končno, lahko je tudi vprašanje. Kaj pa sploh vemo o drugem tiru? Okej, saj 130 tisoč evrov je za nas nepredstavljiva vsota, pomeni 80 odstotkov našega proračuna, za ta denar lahko naredimo ne vem koliko festivalov, izobraževanj, zaposlimo ljudi. Za državo pa to ni kakšna velika vsota. Če je zdaj tak špetir za tem, cinični um pomisli na to, da morajo nekje odtekati milijarde.
Desetletja že spremljate Slovence na ulici. Kako smo se v tem času spremenili?
Videti je, da smo absolutno bogatejši. Pred petnajstimi leti je s stališča performerja bilo jasno videti razslojitev gledalstva. Tega zdaj ni več, ne moreš vedeti, kdo kam spada. Ne, da revščine ni, ampak ko potuješ po svetu, vidiš, da je ta zelo relativna. Postali smo zelo bogata družba, kar je sicer čisto v redu, smo pa s tem tudi nekaj izgubili. Ne teži nas več kaj konkretnega, ni več razrednega boja, socialnega angažmaja. Pravijo, da mladih nič ne zanima, ne politika ne kaj drugega, da jim gre le še za aplikacije in igrice. To smo izgubili, osebne zgodbe. Ne obstajamo več kot posamezniki in skoraj nič več nas ne teži."
Jedro družbe je nekako prepuščeno samo sebi. V smislu 'vi ste ekonomsko sposobni, boste že kupili, kar boste želeli'
Šotor bi radi postavili v Maistrov park, ki bi povezoval Lent, mesto in park
Od ena do pet
Klasično vs. ulično gledališče?
Gledališka dvorana je stroj za to, da ko enkrat vstopiš vanjo, izključi vse zunanje vplive. Zvok, svetlobo. To omogoča izolacijo gledalca, gledališčniku pa, da popolnoma kontrolira gledalčevo doživetje. Gledališče na ulici deluje v ambientu, ki ima svoje življenje. Interveniramo v obstoječ, živ prostor, ki ga ni mogoče kontrolirati. Lahko delaš še ne vem kaj, ko bo mimo priletel helikopter, bodo vsi pogledali gor, in ko bodo spet pogledali tebe, se bodo skušali spomniti, kaj se je že dogajalo. Ravno v Mariboru, ko je bila neka velepomembna tekma, se je v bližini predstave pripravljal obračun med navijači. Navalili so čez predstavo. Nimaš kaj, počakali smo, da so šli čez. Če bi poskušali intervenirati, kdo ve, če jih ne bi tudi mi dobili okrog ušes. Na take stvari ne moreš vplivati. V Manchestru smo zaradi uvrstitve nogometnega moštva festival ustavili za en dan, da so se ljudje v središču mesta znoreli.
Najbrž je za vami že tisoč in ena zgodba. Se vam je katera posebej vtisnila v spomin?
Pred leti, bolj na začetku, smo imeli predstavo, v kateri me zadene srčni infarkt. Padem in diham, pride rešilec in se začne dogajati. Enkrat smo nastopali v Kopru in je en tip skočil zraven in se zasekiral. Ko je pogruntal, da smo ga nategnili, sicer ni bil jezen, je bil pa prizadet. Takrat sem pogruntal, da ni, da bi se igral z ljudmi. Mora biti jasno, da gre za igro.
Kako težak je kulturniški kruh?
Na en način smo kulturniki zelo deklarativni - kapital je vsega kriv -, po drugi strani se hitro postavimo na zadnje noge, ko nam kaj zmanjšajo. Kulturnikom se včasih zdi, da smo od boga dani. Zdaj malo pljuvam čez svoj ceh, ampak me je začelo motiti, da se obnašamo, kot da smo avantgarda slovenskega naroda sami po sebi, ne da bi za to res kaj naredili. Pričakujemo, da nas mora narod hraniti, kar je sicer res, in da morajo vse naše nebuloze tudi hoditi gledat, kar pa ni nujno res. Sami moramo nekaj narediti za to, da bomo imeli svoje mesto v družbi. Jasno je, da če nisi sila popularen kulturnik in nimaš množice gledalcev, težko preživiš. Ne vem, zakaj točno morajo biti financirane vse politične stranke, tudi te niso od boga dane, financirane pa so od boga, zato ker obstajajo, ne zato, ker bi kaj pomembnega delale. Stranke, ki dosežejo vsaj en odstotek, kar je bistveno manj, kot imamo mi gledalcev, morajo biti financirane. Če imajo politične stranke avtomatično pravico do financiranja, potem bi jo lahko imela tudi kultura, ker proizvaja veliko stvari, ki so za ta narod pomembne, jezik, slovenščina, in cel kup drugih stvari, ki so pomembne za zdravje družbe. Na tako majhnem trgu je namreč težko dosegati tržne uspehe, zato mora to financirati družba. Za to, da imamo mesto v družbi, pa moramo kulturniki poskrbeti sami.
Politika?
Po naravi sem optimist in vedno upam, da je aktualna politika sposobna in ima neko poslanstvo, ki presega običajno, kot je Peterletova želja, da bi rad imel boljšo pokojnino, zato bi rad šel še enkrat v Bruselj. Tako sem ga razumel. Politika naj bi vseeno imela nekaj več od tega in družbo peljala v boljše čase. Do zdaj so me vedno malo razočarali, a upam, da se bo področje počasi prečistilo.
Novega ministra za kulturo ste dobili.
Osebno ga ne poznam. Iz lastne izkušnje poznam zahtevnost dela organizatorja festivalov, zato menim, da je vsega spoštovanja vredno, da je v Trbovljah na noge postavil festival intermedijske umetnosti, zanj navdušil lokalno prebivalstvo in ga postavil na svetovni nivo. Glede delovanja ministrov za kulturo pa nimam prevelikih pričakovanj. Naše ustvarjanje ne glede na dosežke in odmevnost ne sodi v razred t. i. visoke umetnosti, zato se zanj na ministrstvu ne zanimajo preveč. Kaj šele, da bi se kak minister osebno zanimal za to, kar počnemo. Upam pa, da bo novemu uspelo malce posodobiti razmere na ministrstvu, saj se mi večkrat zdi, da so tam obstali v času socializma – razdeljujejo denar, kakšna bolj aktivna, bognedaj celo razvojno naravnana povezava z nami, jih pa ne zanima.
