(INTERVJU) Dr. Miroslav Stanojević: "Smo v res globokih spremembah"

Ko se je po razglasitvi epidemije novega koronavirusa gospodarstvo čez noč tako rekoč ustavilo, smo poslušali, da po koncu epidemije ne bo več tako, kot je bilo. Zdaj smo v marsičem spet več ali manj na starih tirih. A nekaj se je, navkljub starim tirom, spremenilo, pravi sociolog dr. Miroslav Stanojević, redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Koronakriza je pospešila proces deglobalizacije, ki se je sprožil po izbruhu prejšnje svetovne krize leta 2008. Močni akterji, ki so v globalizacijski tekmi začeli izgubljati, skušajo spreminjati in blokirati globalizacijske procese, saj iščejo rešitve, ki naj bi jim zagotovile ohranjanje gospodarske rasti. Dejanski rezultat teh protitendenc bosta upočasnitev gospodarske rasti in poglabljanje splošne nestabilnosti. Problem je, da sistem, v katerem živimo, preprosto ne more delovati brez zagotavljanja zadostne stopnje gospodarske rasti. Aktualno poglabljanje krize rasti je zato primerljivo z veliko svetovno krizo med dvema vojnama. Načine reševanja te krize iz prejšnjega stoletja poznamo, tudi njihove posledice.
Po borznem zlomu leta 1929?
"Tako je. Sedanja nestabilnost je podobna in s korono se še poglablja. Dogaja se res globoka sprememba, ni vse enako, kot je bilo pred korono."
Lahko ta sprememba privede do uvedbe socialnega tržnega gospodarstva? Če da, kakšno socialno tržno gospodarstvo bi v Evropi in Sloveniji danes sploh prišlo v poštev?
"Ko govorimo o socialnem tržnem gospodarstvu imamo opravka z res zelo omejenim zgodovinskim pojavom. Ta termin se običajno nanaša na režim, ki se je vzpostavil v Nemčiji v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. To je bil čas izjemne gospodarske rasti, polne zaposlenosti in močnih sindikatov. V teh okoliščinah se je vzpostavil sistem reguliranega liberalizma - ordoliberalizma, v katerem je država med drugim nase prevzemala tveganja, s katerimi so se delavci srečevali na trgu dela. Vrhunec je ta 'kapitalizem s človeškim obrazom' dosegel v 70. letih prejšnjega stoletja, pospešeno pa se je začel spreminjati po padcu berlinskega zidu in združitvi Nemčije. V skandinavskih družbah je obstajal še prijaznejši model, ki se je ravno tako začel spreminjati že v 80. letih. Temeljni trend teh sprememb je demontaža 'kapitalizma s človeškim obrazom'. Skratka, danes vemo, da je bilo obdobje socialnega tržnega gospodarstva zelo kratko zgodovinsko obdobje, nekakšna deviacija v zgodovini kapitalizma."
Kakšne so sploh alternative sedanjemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je zdaj po izbruhu koronakrize za razliko od finančne in gospodarske krize leta 2008 ostre varčevalne ukrepe nadomestil z "velikodušnim" razdeljevanjem denarja za vrnitev rasti?
"Ne morem se strinjati, da po krizi leta 2008 velikodušnega razdeljevanja denarja ni bilo. Povsod, tudi v Sloveniji, so vlade na začetku krize začele izvajati klasične proticiklične politike z nadomestili za čakanje na delo in podobno. Problem proticiklične politike je ustvarjanje primanjkljaja, ki ga je treba sanirati. V fazi sanacije država najema kredite in si kupuje čas. Ko pride čas vračanja, se osredotoča na zmanjševanje stroškov v sistemu. Ključna terapija reševanja tega problema je racionalizacija stroškov, ki se praviloma osredotoča na javni sektor. Potem sledi boj med akterji, ki racionalizacijo razumejo kot privatizacijo, in tistimi, ki menijo, da privatizacija ni nujen pogoj racionalizacije. To so različne politike in iz te zgodbe lahko sklepamo, kaj nas čaka. Finančnih posledic ukrepov, ki se zdaj sprejemajo, brez kreditov ne bo mogoče vsaj začasno sanirati."