S psihologinjo dr. Saro Tement, izredno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se dobimo v mariborskem Mestnem parku. Ker jo zmotimo med porodniškim dopustom, nas pričaka z vozičkom, v katerem počiva dojenčica Viva. Tementova, ki se med drugim ukvarja s psihologijo dela, priznava pa, da sama morda ni najboljši primer razlikovanja med poklicnim in zasebnim življenjem, a je prepričana, da iz dela črpa večinoma pozitivne lastnosti.
Epidemija je delo iz pisarn prenesla v domače okolje, nekateri delodajalci pa že razmišljajo, da bi to postalo stalna praksa tudi v prihodnosti. Kako to komentirate? Kateri so negativni učinki dela na domu in kaj bo to pomenilo za delavce?
"Podatki o delu na domu kažejo porast že pred epidemijo v skoraj vseh evropskih državah, v Sloveniji je ta nekoliko nižji kot v skandinavskih državah, je pa ta praksa zelo razmahnjena tudi v Združenih državah Amerike. Domneva se, da bo delo na domu do neke mere ostalo z nami, ker so delovne organizacije to prepoznale kot način varčevanja pri stroških, tako z vidika vzdrževanja pisarn kot z vidika potnih stroškov, bolniških odsotnosti, po drugi strani se tudi tehnologija razvija in dopušča relativno nemoteno izmenjavo idej, znanj, pa tudi daje neki prostor za neformalno komunikacijo. Zadnje analize kažejo, da je delež teh, ki bi želeli delati od doma in imajo to možnost, večji od teh, ki tega ne bi želeli. Posledice za zaposlenega pa so lahko pozitivne ali pa negativne. Pozitivno je to, da to omogoča neko avtonomijo v smislu razporejanja delovnih in zasebnih obveznosti. Negativni vidik pa je zagotovo socialna izolacija - prikrajšani smo lahko za stike s sodelavci in nadrejenimi, nismo deležni toliko opore, umanjka lahko tudi povratna informacija o opravljenem delu. Daleč od tega, da je to delo, s katerim bi se izognili vsem motnjam, ki smo jih deležni v pisarnah. V času epidemije smo videli, kaj to pomeni, če so zaprti vzgojno-izobraževalni zavodi in je doma cela družina. Lažje bo, ko bodo vsi vzgojno-izobraževalni zavodi normalno odprti in bo mogoče bolj objektivno oceniti prednosti in pomanjkljivosti dela na domu. Zagotovo pa bo pri tej obliki organizacije dela ostal določen vidik socialne izolacije. Naj opozorim še na poklicno ali profesionalno izolacijo: zaposleni, ki delajo od doma, so lahko do določene mere prikrajšani za napredovanja, poklicne priložnosti, ker niso tako pogosto na očeh vodilnih in delodajalcev. Ali kot pravijo: 'Daleč od oči, daleč od srca.'"
Kako ločevati med zasebnim in poklicnim življenjem, če delamo do doma?
"To je še ena od pomanjkljivosti, ker se delo in zasebno življenje zlijeta, posamezniki pa imajo občutek, da več čas delajo. Na to jih vseskozi opozarjajo naprave in domača pisarna. Tudi raziskave kažejo na to, da pri delu na domu delu namenimo več časa. Čeprav se morda zdi poenostavljeno, je kar nekaj relativno preprostih stvari. Veliko nas je kot prednost dela na domu prepoznalo, da prihranimo čas z urejanjem za službo. Ampak ravno ko se drugače oblečemo, preidemo iz ene vloge v drugo in to omogoča neki preklop. Zato bi bilo dobro ohraniti navado, da se za službo oblečemo nekoliko bolj formalno, kot smo oblečeni doma, nato pa se po končanem delu spet preoblečemo. Dobro je tudi, da na vseh napravah izklopimo avtomatična obvestila, da je prispela e-pošta, ker potem avtomatsko pogledamo na telefon in jo preberemo. Pomembno je, da skupaj z delodajalcem dorečemo, kdaj smo razpoložljivi za delo in kdaj ne. Hkrati pa tudi družini pojasnimo, kdaj točno je naš delovni čas."
Kako pa naj delavci to pojasnijo delodajalcu? Nekateri delodajalci menijo, da ker delavcev nimajo pod nadzorom, ti delajo manj ...
"Če vodstvo dela na domu ne razume s tega vidika, da ni pomemben čas, ampak opravljeno delo in rezultati, nimamo dobrega izhodišča. Če menijo, da je prisotnost na delu tista, ki avtomatično pomeni večjo učinkovitost, niso vzpostavljeni pogoji za delo na domu. Dobro bi bilo, da bi zaposleni skupaj z delodajalci dorekli, kaj pomeni delo na domu z vidika delovnega časa in razpoložljivosti. Dobrodošlo je tudi, da so vnaprej dorečeni termini za sestanke. V Franciji že obstaja posebna zakonodaja, ki predvideva pravico do odklopa, to pomeni, da se zaposleni lahko od neke ure naprej odklopi od vseh tehnologij, ki ga vežejo na delo, in se ni dolžan odzvati na to korespondenco. Dobri delodajalci so tisti, ki dosegajo poslovne cilje v soglasju z zaposlenimi in ne na njihov račun. Ti jim bodo tako ali tako prišli naproti pri upoštevanju želja in potrebah po prostem času."
Glede doseganja odklopa od dela na Filozofski fakulteti v Mariboru izvajate raziskavo. Lahko poveste več o tem?
"Program Viva, ki ima, mimogrede, isto ime kot moja hči, zaposlenim pomaga pri doseganju odklopa od dela. Projekt financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, gre pa za raziskavo in hkrati intervencijo oziroma program, ki bi zaposlenim pomagal pri lažjem soočanju s stresom na delovnem mestu in pri lažjem doseganju odklopa. Trenutno smo začeli tretji krog nabiranja udeležencev in rada bi izpostavila, da je udeležba brezplačna, zainteresirani mi lahko pišejo na moj fakultetni e-naslov ali pa na naslov oddelka za psihologijo. Gre za spletni program, saj smo ga bili zaradi epidemije primorani prestaviti v spletno okolje. Začeli smo ga nevezano na epidemijo, tako da je bila aktualnost naključna. Od udeležencev zahteva predanost programu šest tednov in odzivnost dvakrat na teden, preko platforme dobijo vaje in navodila. Vaje vsebujejo vodene tehnike doseganja čuječnosti, kako se osredotočiti na dani trenutek, potem so vaje, ki vključujejo razmišljanje o svojih pogledih na lastno delo, če imamo ob tem kakšna prepričanja, ki nas privedejo do nezdravega pristopa k delu. Gre za predrugačenje teh načinov razmišljanja, kaj več pa ne morem izdati, ker je to vsebina programa."
Lahko izgorimo, če delamo od doma?
"Seveda lahko izgorimo tudi, če delamo od doma. Raziskave kažejo po eni strani tako večjo kot manjšo izčrpanost pri delu od doma. Ravno ta variabilnost raziskovalnih izsledkov nam pove, da je to zelo širok pojem. Če zaposleni niso deležni ustrezne opore organizacije in to povzroča večje pritiske, so lahko pri delu na domu bolj izčrpani. Če pa je delo na domu povezano z večjo mero avtonomije in zaposlenemu omogoča, da lažje usklajuje delo in družinske obveznosti, pa je lahko tudi manj izčrpan in ohranja energijo, saj lahko delo postori takrat, ko mu to najbolj ustreza."
Kako prepoznati izgorelost in kako ukrepati?
"Podala bom prevladujočo opredelitev, s katero se strinjajo strokovnjaki s področja psihologije dela, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Gre za problem, ki je vezan na delo in na neustrezno obvladanje obremenitev. Glavni znak je izčrpanost - občutek, da nismo več zmožni za delo, da nam je misel na delo mučna in da smo utrujeni, še preden smo prav začeli delo. Drugi vidik pa je odtujen odnos do dela - ni nam več mar za delo, delovno organizacijo, sodelavce … Če delamo z ljudmi, jih obravnavamo neosebno, ne moremo se vživeti v njihove probleme. Pri delu smo tudi manj učinkoviti, težko se dlje časa osredotočimo, se pri delu pretirano čustveno odzivamo. Pojav lahko spremljajo tudi težave na področju telesnega zdravja, depresivna simptomatika, občutja ujetosti, brezupa, žalosti. Sicer se zdi, da ogromno vemo o izgorelosti in vedno več ljudi o njej poroča, se nam pa v raziskovalnem smislu pojem izmika. Vedno slabše jo razumemo. Sodobne raziskave denimo opozarjajo na to, da je težko ločiti izgorelost od drugih težav na področju duševnega zdravja. Vsekakor pa je opozorilni znak začetna izčrpanost in naš preveč goreč odnos do dela. Z večjo verjetnostjo namreč izgorijo tisti, ki jim je bilo za delo resnično mar.
Od ena do pet
1. Kako je biti mlada mamica med korono?
"Veliko ljudi mi je reklo, da je to idealno obdobje, jaz pa bi rekla, da to ne drži, ker se počutim še bolj osamljeno kot bi se sicer v tej vlogi, saj upoštevamo ukrepe socialnega distanciranja, ne sprejemamo obiskov, ni tistega prijetnega 'vozičkanja', tudi zato ne, ker me je vsake toliko presenetila vest, da je nekdo okužen ali pa je zbolel. Ampak sama izkušnja materinstva pa je toliko prijetna, da uravnoteži negativne vtise tega obdobja. Sem pa kljub vsemu ostala v stiku z bližnjimi in sodelavci, zato nisem bila čisto izolirana."
2. Ste se med epidemijo začeli ukvarjati s kakšnim novim hobijem?
"Mislim, da sem več hobijev opustila, recimo igranje odbojke, za kar ni bilo veliko možnosti. Če pa je hobi ukvarjanje s pripravo otroške hrane ali pa ustrezno rokovanje z otrokom, so to nova znanja, ki sem jih pridobila (smeh)."
3. Kam najraje zahajate v Mariboru?
"Najraje sem zahajala v lokale v Poštni ulici, Mestni park, na Mariborsko Pohorje ... Zelo rada spijem kavo v HiKoFiju, vsi, ki me poznajo, pa vedo, da si najraje privoščim kosilo v Fudu."
4. Kaj boste najprej naredili, ko se bodo sprostili vsi ukrepi?
"Mislim, da bom najprej k sebi povabila prijatelje in družinske člane, ki že nestrpno čakajo, da bodo spoznali dojenčico."
5. Ste kdaj razmišljali, da bi opravljali kak drug poklic ali ste vedno vedeli, da boste psihologinja?
"Lagala bi, če bi rekla, da sem se s tem od vedno želela ukvarjati, ker prej tega poklica nisem niti poznala. V obdobju nekih realističnih poklicnih odločitev sem zelo dolgo razmišljala o študiju prava, potem pa me je za študij navdušil predmet v srednji šoli. Te odločitve nisem obžalovala in zdi se mi, da je to pravi poklic zame, bodo pa seveda študenti povedali, ali to drži, pa tudi objave raziskovalnih izsledkov so neka potrditev."
Je pa lahko izgorelost rezultat vsakega dela, ki je na neki način nezaželeno, vsiljeno, ga je preveč in ga ne obvladujemo. V tem smislu lahko govorimo tudi o izgorelosti pri študentih ali pa pri določenih družinskih aktivnostih, na primer pri negi bolnega svojca."
Kar nekaj poklicnih skupin tudi med epidemijo ni moglo delati od doma in so se soočale z drugimi stiskami, kot so na primer stalen strah pred okužbo, dosledno upoštevanje ukrepov, delo pod masko … Vse to je zaostrilo delovne pogoje. Kako so in bodo ti zaostreni delovni pogoji vplivali na duševno zdravje teh delavk in delavcev? Kaj bi svetovali, da se ta vpliv zmanjša?
"Prav gotovo so ti zaposleni soočeni s še enim potencialno prevladujočim dejavnikom, in to je, kot ste omenili, neposredna ogroženost in izpostavljenost okužbam in delo v zaostrenih pogojih zaradi upoštevanja varnostnih ukrepov, pri čemer je to prvo mnogo resnejši dejavnik tveganja. Te okoliščine lahko pustijo pečat na duševnem zdravju in povečajo občutke izčrpanosti in depresivno razpoloženje. Pri delu stopimo stran od lastnih občutenj, skrbi in smo jih dolžni zanemariti, kar literatura imenuje čustveno delo. Potlačujemo lastna čustva, navzven pa kažemo druga in to je vedno tvegano. Pa ne glede na to, ali je to epidemija ali pa delo v storitvah, delo v šolskem kontekstu, ker je to pri delu z ljudmi vseskozi prisotno. Kar lahko naredimo, je to, da se zavedamo, da so to poklicne skupine, ki potrebujejo posebno pozornost, kjer bi se lahko delodajalci v okviru svojih zakonskih obvez za promocijo zdravja na delu dodatno angažirali z informacijami glede samopomoči, z informacijami glede ustrezne strokovne podpore, z ustreznimi izobraževanji, delavnicami, kako lajšati delo. Na prvem mestu pa z ustreznim kroženjem zaposlenih, tako da se izpostavitev zaposlenega takim kritičnim dogodkom zmanjšuje."
"Dobro bi bilo, da bi zaposleni skupaj z delodajalci dorekli, kaj pomeni delo na domu z vidika delovnega časa in razpoložljivosti"
Epidemija je še pospešila razvoj digitalizacije, mnogi so se bili primorani z danes na jutri soočiti s povsem novim sistemom dela, usvojiti so morali nova znanja. Kaj menite, kako je to nenadno soočenje z digitalizacijo vplivalo na posameznike? Računalniško znanje je zelo različno od posameznika do posameznika, od družine do družine.
"Odzivi so lahko zelo različni. Za nekoga je bila to res brezupna situacija, določeni so to prenašali relativno neobremenjeno, spet drugi so se navdušili ob novih spoznanjih, ki jih bodo tudi v prihodnje s pridom uporabljali. Digitalizacijo spremljamo na delovnih mestih že dalj časa. Številni avtorji in raziskovalci opozarjajo, da gre za novo zahtevo po pridobivanju novih znanj - to ni več možnost, ampak zahteva. Delovna mesta se spreminjajo s takim tempom, da smo mu primorani vseskozi slediti in usvajati nova znanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij, da lahko delo sploh še opravljamo. Zanimivo je, da sta pridobivanje novih znanj in raznolikost pri njihovi uporabi prej veljala kot pozitiven dejavnik na delovnem mestu, torej okoliščina, ki dela delo bolj motivirajoče, danes pa sta prerasla v obremenitev."
Kljub temu da se pogosto sklepa, da so otroci digitalno bolj pismeni od starejših, pa ni vedno tako ...
"Pred leti se je pojavilo spoznanje, da naj bi mladi bili digitalni domorodci, ker so rojeni v letih, ko je bila tehnologija že razširjena. Jaz bi pa na primer sodila v generacijo digitalnih priseljencev, ki nam to ni bilo domače. Izkazalo se je, da to ne drži. Kot po navadi se je pokazalo, da so razlike znotraj skupin tipično večje kot razlike med skupinami. V obeh generacijah se je treba za tovrstno delo ustrezno usposobiti, se naučiti nekega zdravega odnosa do uporabe. Najpomembnejša ugotovitev je verjetno ta, da smo si različni in da ni samoumevno, da otroci vse obvladajo, kot tudi nikakor ne drži, da kdo od starejših ni morda nadpovprečno digitalno pismen."
Bodo mladi imeli zdaj dovolj tehnologije in bodo zdaj bolj cenili čas brez nje ali pa obstaja nevarnost še večje zasvojenosti?
"Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo. Raziskave kažejo, da je mit misliti: če otroke in mladostnike v večji meri izpostavljamo tehnologiji, bo to vodilo v zasvojenost. Otroci se razlikujejo med sabo v interesih, nekatere bolj pritegnejo zasloni, druge pa neke čisto druge aktivnosti. Jasno pa je, da je izpostavljenost tehnologiji in zaslonom treba ustrezno časovno omejiti, prilagoditi razvojni stopnji in otroke ter mladostnike izobraziti za ustrezno rabo."
"Z večjo verjetnostjo izgorijo tisti, ki jim je bilo za delo resnično mar"
Kakšen bo/je vpliv socialne izolacije na posameznika? Bomo po epidemiji težje navezovali nove stike? Lahko govorimo o "kolektivni travmi"?
"Mislim, da je to možna posledica oziroma da bomo potrebovali nekaj časa, da se bomo privadili na bližino. Vseeno pa se bo večina ljudi s krizo, ki je nastala z epidemijo, prej ali slej uspešno soočila in premostila težave, ki so s tem povezane. Težko pa bi govorili o kolektivni travmi, ker tudi izkušnje iz prejšnjih kriznih obdobij kažejo, da si po takih trenutkih večina posameznikov hitro opomore, ne potrebuje posebne pomoči ali se skoznje celo utrdi in da je manjšina tista, ki potrebuje posebno pozornost ali pomoč psihologa, psihoterapevta."
Odpuščanja, razrast prekarnih oblik zaposlovanja, vedno manj oglasov za delo, grožnje z deložacijami so objektivni dejavniki, ki močno vplivajo tudi na psihološko stanje posameznika. Kako ohraniti trezno glavo?
"To so sistemske težave in sistemske težave zahtevajo sistemske odgovore. Res je, da smo posamezniki v takih primerih velikokrat nemočni. Dodatna težava se pa pojavi, ker takšne objektivne okoliščine lahko načnejo naše duševno zdravje in ob tem lahko razvijemo nekaj, čemur pravimo tunelski vid - zožena pozornost, ki privede do tega, da ne vidimo vseh možnih rešitev. Recimo ne preverimo pomoči v našem socialnem okolju, morda nismo tako spretni pri iskanju nove zaposlitve, morda tudi razvijemo apatijo v smislu, da nič ni mogoče. S tako miselno naravnanostjo zelo težko najdemo novo zaposlitev. Ne smemo podleči tem negativnim učinkom in misliti, da ni nič mogoče. Največ, kar lahko naredimo v tem trenutku, pa je, da smo drug drugemu v oporo, da razmislimo, kdo so tisti, ki so v tej situaciji najbolj prizadeti ali so prizadeti bolj od nas, in tem mi nudimo oporo, po drugi strani pa pomislimo, kdo so tisti, ki so lahko naš vir pomoči in lahko nudijo oporo nam. Vedno je treba pomoč ponuditi zelo eksplicitno in konkretno, ker v takih težkih življenjskih izhodiščih večina sama ne bo poiskala pomoči."
Zagotavljate psihologi tudi kakšno podporo študentom na fakulteti?
"Ta trenutek sem nekoliko odmaknjena od fakultetnega dela, sem pa delo opravljala v času prvega vala epidemije, kjer smo zelo upoštevali potrebe študentov in vseskozi preverjali, kako se soočajo s situacijo. Študenti so bili na tem področju tudi sami aktivni in imajo preko Društva študentov psihologije in projektov, ki jih izvajajo, možnosti, da pomagajo. Veliko je v tem času naredilo - ne samo za študente, ampak tudi za splošno javnost - Društvo psihologov Slovenije. Vzpostavili so telefon za klic v sili, hkrati pa ogromno delajo na ozaveščanju in obveščanju. Na njihovi spletni strani si lahko vsak prebere koristne nasvete za samopomoč in soočanje s to situacijo. Problem pa je, da na ravni univerze trenutno nimamo svetovalnice, ki bi lahko zagotavljala oporo študentom in zaposlenim. To je zagotovo velika priložnost za izboljšanje."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
