Predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec bi moral letos doživeti že svoj 40. kmetijsko-živilski sejem. Po izobrazbi gradbeni inženir je odraščal na Ženjaku pri Benediktu. Po opravljenem študiju je najprej pol leta delal pri Stavbarju, ki mu je omogočil štipendijo, nato še leto dni na Občini Lenart kot referent za gradbene zadeve. Potem je za osem let odšel v Švico, kjer je delal kot vodja gradbišč v velikem gradbenem podjetju, tam se je tudi poročil.
"Vrnil sem se, ker je imel oče v Lenartu gradbeno obrt in sem mu obljubil, da jo bom prevzel, ko bo šel v pokoj. A takrat, leta 1979, je bila kriza v Jugoslaviji, pojavilo pa se je prosto delovno mesto tehničnega vodje v Pomurskem sejmu. Privabila me je ideja, da bi v Gornji Radgoni organizirali gradbeni sejem, kar se je leta 1981 tudi zgodilo. Videl sem, da je tu veliko kreativnega dela, v tem sem našel svojo vizijo in ostal 40 let." Takrat je Pomurski sejem še deloval v sklopu ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. "Po eni strani je bila to prednost, ker smo od tam dobivali ideje glede organizacije sejma, hkrati so bila vedno neka trenja med Ljubljano in Gornjo Radgono, med sabo smo vedno ohranjali tudi neko tekmovalnost." Po osamosvojitvi Slovenije so v procesu lastninjenja najprej postali poslovna enota Ljubljanskega sejma, medtem ko so nepremičnine na sejmišču ostale v lasti Gospodarskega razstavišča. "To je bila težka situacija, saj smo morali za vsak poseg v prostor najprej prositi za dovoljenje Gospodarsko razstavišče, potem pa še Ljubljanski sejem, ki je imel našo denarnico."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
