Norveški pedagoginji, ki sta se v iztekajočem se letu v Ljubljani udeležili letošnje sedme mednarodne konference gledališke pedagogike, pripovedujeta o pomenu izkušnje tesnobe in o smehu, ki ga sproži zamišljeno potovanje na Havaje. "Če mlade povabiš v gledališko izkušnjo in začutijo, da je povabilo iskreno, se pridružijo," pravi Katrine Heggstad. "Mora pa vključevati izziv, dramo - če te ni, zakaj bi to počeli? Gledališče potrebuje konflikt in napetost. To, da poskušaš najti rešitev, je, kar nas dela ljudi. Gledališče ponudi prostor, da raziščemo naše reakcije," doda druga sogovornica Kari Mjaaland Heggstad.
Kako postane gledališče del učenja, družine, kariere?
Katrine Heggstad: "Zagotovo gre za način življenja. Želja je pomembna, a gledališče se lahko naučiš uživati in imeti rad - pomembno je, da se naučiš brati jezik gledališča. Za mnoge je začetek ogled predstave. Žal gledališče kot šolski predmet še vedno ni dovolj razširjeno. So učitelji, ki ne vedo, kaj si misliti o gledališki pedagogiki, mnogi se je bojijo. Večina misli, da gre za igranje. A ne gre za to. Gledališče, ki nastaja med učitelji in učenci, ponuja prostor, da skupaj raziskujemo. S tem se naučimo ceniti različne, drugačne načine učenja - kolektivne procese, ki vključujejo vse."
"Preko gledališča lahko mladi raziskujejo težke trenutke in probleme v življenju - to naredi človeka bolj človeškega. Razumeš več in bolje"
"Velik izziv je zavedanje, da bo predstava pomembno vplivala, kako se bodo počutili tisti dan"
Zakaj bi gledališče za bolnike z demenco lahko ponudilo nov razvoj gledališčne pedagogike v vrtcih in šolah?
Katrine Heggstad: "Razlik je veliko, a so metode, ki delujejo v obeh situacijah in izboljšajo, kar znamo. Pacienti z demenco živijo v sedanjem trenutku. So strokovnjaki tega, kako biti v trenutni situaciji. Pri gledališču gre na nek način prav za to. Kot dramski učitelj v šoli veliko načrtuješ, četudi si nato fleksibilen. Če bi v večji meri sprejeli izziv trenutnega pristopa, kot delamo v domovih za ostarele, bi to prineslo nekaj drugačnega. Zagotovo pa so izkušnje iz šol in vrtcev osnova, da lahko sodelujemo z osebami z demenco."
Kari Mjaaland Heggstad: "Pri delu z osebami z demenco smo bolj negotovi. Imamo lahko pripomočke, a ne vemo, kaj bo doseglo odziv, če bo sploh kaj. Otroci so vseeno bolj predvidljivi. Pri ljudeh z demenco morda ne bo delovala nobena zgodba ali predmet, ki ga imamo. Tedaj moramo pogledati okoli sebe - in improvizirati."
