(INTERVJU) Nataša Mlinar Reljić: Lahko smo prijazni tudi, ko ni časa

Predstojnica katedre za zdravstveno nego na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru Nataša Mlinar Reljić je s svojo doktorsko disertacijo Pomen, razumevanje in doživljanje duhovne oskrbe starejših oseb, obolelih za demenco, v socialnovarstvenih zavodih odprla pomembno področje, ki doslej ni bilo raziskano. Po duši medicinska sestra je po Srednji zdravstveni šoli v Celju zaključila takratno Višjo zdravstveno šolo v Mariboru, nakar je opravila še program za diplomirano medicinsko sestro ter obenem na Fakulteti za organizacijske vede končala smer organizacija dela. Po zaposlitvi v Splošni bolnišnici Celje in Zdravstvenem domu v Sevnici je od leta 2007 del pedagoškega kadra na fakulteti.

Ne samo, da ste prva doktorandka Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru, tudi tema vašega dela je edinstvena, ste zapisali.

"V Sloveniji je področje duhovne oskrbe v povezavi z zdravstveno nego res prvič raziskano z doktorskim delom. O duhovnosti se sicer v zadnjih letih v družbi bolj odprto pogovarjamo, v zdravstveni negi pa je to še zmeraj sivo področje. Ugotavljamo, da imajo medicinske sestre pomisleke, ali to sploh sodi v okvir njihovega dela. Toda velika strokovna mednarodna združenja, kakor sta združenje medicinskih sester in mednarodna zdravstvena organizacija, so že davno opozorila, da je tudi to eden od temeljnih vidikov človeka in ga velja upoštevati tudi pri tem delu. Ker človek ni samo telo, ampak je tudi socialno in duhovno bitje. Je pa res, da ima vsak posameznik svoj duhovni svet, kar je povezano tudi z lestvicami vrednot, ki so prav tako pri vsakem drugačne. Gotovo je torej duhovnost prav tako eden od vidikov, pri katerem mora biti negovalno osebje prav tako suvereno, kompetentno."

Zakaj ste se osredotočili na obolele z demenco, ki so v oskrbi v domskih namestitvah? Da ste lažje zastavili vzorec in izpeljali raziskavo?

"Ne, to ni bil razlog, temveč to, da se v svetu soočamo tako rekoč že s pandemijo demence, tudi projekcije za prihodnost ne kažejo dobro, učinkovitega zdravljenja ni. Veliko starejših z demenco zato prihaja v domove starostnikov. Velika večina jih sicer ostane v domači oskrbi, toda ko skrb za dementnega človeka za svojce postane preobremenjujoča, se ti dostikrat odločijo za namestitev v dom starostnikov. In ob tem seveda želimo, da bi sestre, bolničarji, diplomirane medicinske sestre, negovalno osebje nasploh, imelo ta znanja, da bi bilo kompetentno prepoznati in razumeti duhovno potrebo starostnikov. Potem se tudi lažje odzivajo na te potrebe in so tudi bolj učinkoviti pri zagotavljanju duhovnih potreb. To je bil glavni cilj oziroma namen moje raziskave. Ob tem je posebnost naloge tudi v tem, da smo na zadevo pogledali s treh vidikov - kaj doživljajo osebe z demenco, kaj jim pomeni duhovnost, kakšno vlogo ima ta v njihovem življenju. V raziskavo smo vključili te, ki za starostnike skrbijo v domovih, in vključili smo svojce."

Kaj je mišljeno pod pojmom duhovnost? To ni zgolj religioznost, na kar gotovo vsi najprej pomislimo. Gre za veliko širši pojem, ki vključuje tudi posameznikov pogled na svet, vrednote, dojemanje sebe.

"Res je. In seveda ta pojem zajema tudi religiozne vidike. Za generacijo, ki je sedaj v domovih za starejše, ima religija še zmeraj zelo pomembno vlogo, zato se veliko njihovih potreb po duhovnosti izraža skozi njihovo vero. Pri mlajših, ki sedaj prihajajo in še bodo prišli v domove starostnikov, pa ta vidik ni več tako izrazit.

Zelo pogosto se ljudje, ki zbolijo za demenco, sprašujejo, kaj sem naredil, da me je to doletelo. Podobno je pri svojcih, ki se prav tako sprašujejo, ali so naredili vse za tega človeka. To so duhovna vprašanja, ki si jih vsi zastavljajo v takšnih situacijah, saj močno vplivajo na celotno družino, na otroke, na partnerja obolelega. To so težki trenutki, saj se človek, s katerim si prej živel, ki je tvoj bližnji, spreminja. Sprejemanje tega in soočenje z izzivi, ki jih bolezen prinaša, torej odpira zelo veliko duhovnih vprašanj. Posameznik se, zlasti v zgodnjih fazah, ko tudi sam čuti, da se z njim nekaj dogaja, sprašuje, kaj bo še lahko počel, ali bo še pri zdravi pameti. To so vprašanja, ki odpirajo duhovne vidike."

Kako torej pristopiti k nagovarjanju oziroma zadovoljevanju duhovnih potreb?

"Kako se bodo člani družine in posameznik s tem spoprijeli, je odvisno od drugih vidikov njihove duhovnosti, osebne preteklosti, življenjskih izkušenj, kako so se že kdaj prej soočali, spopadali s težkimi preizkušnjami. Tisti, ki imajo za sabo že nekaj težkih izkušenj, gredo drugače skozi to. Tistim, ki pa je to prvi stresen dogodek, pa potrebujejo več pomoči, podpore, sočutja in razumevanja, nasvetov, usmerjanja. Ni univerzalne formule, kako pristopiti, ampak se je treba poglobiti v posameznika, kaj to zanj pomeni. Da mu ne vsiljujemo naših pogledov, razumevanj duhovnega sveta, kaj bi bilo prav, temveč pristopimo v smislu, kaj mu manjka, kaj potrebuje, kaj bo njemu zapolnilo duhovni vidik. Zato pri tem potrebujemo osebje, ki bo zelo sočutno, tenkočutno, empatično, ki bo znalo pristopiti in vzpostaviti stik na primeren način, da jih bo oseba z demenco spustila dovolj blizu. Zanje je namreč značilno, da niso zaupljivi, da potrebujejo varno okolje, ki se čim manj spreminja. Smo pa ugotovili še, da se sami duhovni vidiki pri posameznikih zelo malo spreminjajo. Samo način izražanja duhovnega sveta se spreminja."

Se je mogoče teh veščin priučiti, če jih nekdo nima v sebi, če ni takšen po značaju? V času šolanja vidiki duhovnosti niso toliko izpostavljeni, potem so ovira za te pristope tudi organizacijske in kadrovske (ne)zmožnosti v zavodih oziroma domovih za starostnike.

"Vsa ta vrsta dejavnikov je res zelo pomembna. Pri nas si pri izobraževanju študentov zelo prizadevamo, da bi študenti dobili ta znanja. Tudi v kurikulum smo na naši fakulteti vključili vsebine duhovne oskrbe, za zdaj sicer kot izbirni predmet. Res je, da imajo nekateri bolj razvito sočutje, ki so ga pridobili v domačem okolju. Toda to je veščina, ki se jo da tudi priučiti, in to je treba spodbujati, naučiti, kako pristopiti. Študente želimo naučiti, da ni univerzalnega prav ali narobe, ampak da ima vsak posameznik svoj prav. In tisti, ki so v tem razumevanju bolj vešči, bodo tudi lažje prepoznavali potrebe. Tudi raziskava pri doktorskem delu je pokazala, da tisto osebje, ki je bolj prijazno, sočutno, lažje prepozna potrebe ljudi in se tudi primerno odzove.

Se pa seveda pojavi težava v socialnovarstvenih zavodih. Vemo, da je celoten zdravstveni sistem kadrovsko zelo podhranjen, ti zavodi pa so še posebej izpostavljeni velikemu pomanjkanju negovalnega kadra. Je pa treba dodati, da ni vedno vse v času, ki ga imajo na voljo, in v številu kadra, ampak da so to veščine, za katere ne potrebuješ veliko kadra. Za biti prijazen, ljubezniv, sočuten. Res pa je, da je potreben čas, ker so to ljudje, ki se počasi odzivajo, zato ne moremo hiteti. Vidik časa je zagotovo težava. Toda prijazni smo lahko tudi, ko nimamo časa. In to ljudje prepoznajo. Ni torej treba vedno iskati razlogov, opravičila, zakaj duhovne oskrbe v domovih ni ali pa ni kompetentne, v tem, da 'nas je premalo'. Zelo veliko duhovnih vidikov lahko zadovoljimo s prijaznostjo, rahločutnostjo, empatijo, ljubeznivostjo. To ljudje tudi začutijo. Večina starostnikov je v raziskavi povedala, da osebje ves čas teka, da se mu mudi, da ga je premalo. Toda če so prijazni do njih, če se odzivajo na njihove potrebe, potem tudi oni ta drugi vidik, da so obremenjeni, lažje razumejo."

Ker ste na oskrbo pogledali z različnih zornih kotov, z vidikov vseh udeleženih, so ugotovitve hkrati za vsakega od teh lahko zelo povedne. Zavodom o tem, da lahko morda nekaj naredijo drugače pri organiziranosti dela in se že tako približajo, ugodijo stanovalcem, svojcem pa dajo vpogled v delo in stališča osebja.

"Seveda. Vsak namreč vidi isto situacijo malo drugače. Svojci so denimo pri enem starostniku med obiskom opazili umazano oblačilo. Toda on je malo pred tem pojedel in je bil zadovoljen, ker mu je osebje namenilo čas, poskrbelo zanj. Z njegovega vidika madež na pižami ni imel nobene vloge, svojci pa so v tem videli zapostavljanje. Negovalno osebje je tako pogosto kot med dvema ognjema. Seveda mora biti pozornost usmerjena na starostnike, je pa dobro, da je usmerjena tudi na svojce. Tudi ti doživljajo stisko na svojstven način. V sebi se soočajo z občutki krivde, ker so morali bližnjega oddati, ker sami niso zmogli. In potem se lahko ti razmisleki, osebne bitke odrazijo pri osebju z očitki, da slabo skrbi za mamo ali očeta. Pri razumevanju starostnika in svojcev je vloga osebja zelo močna, zato mora imeti veliko znanja in izkušenj, da krmari med vsemi temi vlogami. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da morajo negovalci, bolničarji, zdravstveni tehniki poskrbeti tudi zase, ker je obremenitev veliko. Toda morda nimajo časa, da gredo na sprehod, da meditirajo, se odpravijo v cerkev. Vse to so načini, s katerimi si polnimo duhovne baterije. Če pa posameznik nima te možnosti, potem tudi v delovni organizaciji, na delovnem mestu ne bo tako dobro funkcioniral. In ga bodo situacije, ko nekdo desetkrat pozvoni, ker nekaj potrebuje, iztirile. In potem bo tudi njegov odziv neprimeren, nakar lahko nastanejo konflikti."

Pri odzivanju na potrebe je pri delu z dementnimi pomembna tudi intuicija. V vašem delu pišete tudi o primeru, kako so enega starostnika mirili tudi s tabletami, potem pa so ugotovili, da je nemiren takrat, ko želi ven.

"Značilno je, da se ljudje z demenco, zlasti tisti z napredovano obliko, izražajo skozi čustveno situacijo, nemirom, ker ne znajo povedati, kaj željo. Če bomo torej to prepoznali in se ustrezno odzvali, bo ta bolnik pomirjen. Včasih pa se nanje odzivamo, kakor da so otroci. To ni ustrezen odziv. To so ljudje, ki so šli skozi vrsto življenjskih preizkušenj, imajo veliko izkušenj, zato je zelo neprimerno, da se tako odzivamo na njihove potrebe, saj prizadenemo njihovo osebnost. Tudi ko bolnik ni več zmožen komunicirati, se lahko mi z njim pogovarjamo, ker bo iz tona našega glasu, dotika, očesnega stika dojel sporočilo. To so tako imenovane negovalne intervencije, aktivnosti, ki se jih lahko izvaja. Za to ne potrebujemo kadra, kakšnih naprav. To je treba prebuditi, se naučiti in nato začutiti človeka.

Ko se s študenti pogovarjamo o intuiciji, menijo nekateri, da gre pri tem za nekakšne nadnaravne sposobnosti ali da to ne sodi v delo zdravstvenega osebja. Toda vsi ljudje smo tudi intuitivna bitja, in če razvijamo to veščino, lažje razberemo, kaj občuti, kaj posameznik pogreša. Pri napredovani demenci, ko besede nimajo več nobene vloge, lahko negovalno osebje z neverbalno komunikacijo napolni potrebe človeka. Včasih lahko samo sedi ob njem in ga drži za roko, pa bo tudi to koristilo. Moramo torej samo 'vklopiti' ta razmislek, da je tudi to zdravstvena nega. Da če bodo denimo popili čaj s tem človekom, bo to zelo pomembno zanj, a bi nekdo na prvi pogled lahko pripomnil, da 'kofetkajo'. Narava dela zdravstvene nege je torej takšna, da zahteva tudi veščine intuicije."

Omenili ste že, da podatki tudi za naprej kažejo, da bomo vse bolj stara družba. Zakaj se bolj resno ne lotimo tega področja?

"To je področje, pri katerem se moram poglobiti tudi vase in v drugega. Oseba, ki se ukvarja s paliativo, s terminalnimi bolniki, se mora zelo dobro zavedati tudi lastnega duhovnega sveta. To pomeni, da mora imeti razrešene svoje vrednote. Mora biti čvrsto postavljena, da se bo lahko odzivala na te izzive. Dostikrat pa se ljudje izogibamo že pogovoru o tem. Nekateri že v zgodnjih fazah demence rečejo, da bi radi kar umrli, in nasploh sprožajo takšna vprašanja. Na drugi strani pa pogosto vidim odzive v stilu 'ne sedaj o tem razmišljati'. Tako se tem temam torej izogibamo. Toda to so zanje pomembna vprašanja. Nekdo pa, ki pri sebi nima tega razrešenega, se bo težko odzval, ne bo znal poslušati. Mislim, da je smrt, obdobje zaključka življenja, v naši družbi še zmeraj tabu tema, tudi sama bolezen. Velikokrat svojci skrivajo dementnega človeka, češ, da sosedje ne bi videli, kako se vede. Še zmeraj je prisotna tudi stigmatizacija, čeprav se je že zelo veliko naredilo na tem področju. Ampak vendarle, ko se omeni demenca, je pri ljudeh še opaziti odmik."

Čeprav bi bilo dobro, da se o demenci in njenih znakih čim več ve, da bi se tudi drugi znali odzvati.

"Seveda. V zelo zgodnjih fazah te ljudi denimo še srečujemo v trgovini, skratka, so med nami. Zato bi bilo zelo dobro, da družbo ozavestimo, da se poučimo, kako prepoznati simptomatiko. Potem ne bomo reagirali neprimerno, ampak bomo skušali razumeti. Tudi pri tem se pokaže, kako imamo ljudje težave s sprejemanjem drugačnih, drugačnega mišljenja, odzivanja. To se je posebej pokazalo v času zdajšnje epidemije. Da smo ljudje usmerjeni predvsem vase, da je pomembno, kaj se meni dogaja, le to šteje. Ne vidimo pa sočloveka. Zelo je izraženo tudi, koliko duhovnosti v resnici živimo. To ni to, da osem ur meditiramo, potem pa gremo v trgovino in nekomu skočimo v vrsto, nestrpno reagiramo do drugačnega od sebe."

V tem, da se odgovorni ne lotijo potrebnih reform, se kaže tudi odnos do starejših, njihovega položaja v družbi. V zakonodajni proceduri je po dolgih letih zakon o dolgotrajni oskrbi, a je o njem že veliko pomislekov.

"Gotovo kažemo odnos do starejših, ko se na nacionalnem nivoju te zadeve ne uredijo. In seveda je pomembno, koliko kadra je v socialnovarstvenih zavodih. Ali bo ena sestra morala nahraniti in urediti dvajset stanovalcev ali pet, je zelo pomembno tudi z vidika kakovosti oskrbe. To ni nepomemben dejavnik. Prej sem želela izpostaviti, da lahko, medtem ko čakamo, da bodo standardi urejeni, že nekaj naredimo s svojim odnosom do starejših. Seveda pa je zadostno število kadra pomemben element. Predvsem pa, da je ta usposobljen. Da to ni nekdo, ki o demenci ničesar ne ve.

Na nacionalni ravni pa dajejo občutek, da bi najraje videli, da ljudje živijo nekje sami zase, da ne bi bilo diplomiranih medicinskih sester, kaj šele sester z naprednimi znanji. Na naši fakulteti izobražujemo magistre zdravstvene nege s področja integrirane oskrbe starejših ljudi. Sedaj pa je seveda treba določiti sistematizacijo v socialnovarstvenih domovih. V tujini je to že samoumevno."

Izdelali ste tudi model, ki ponazarja pomen duhovne oskrbe. To je drevo v obliki dveh src. Lahko še nekoliko pojasnite?

"Želela sem narediti nekaj enostavnega, da bi bilo sporočilo hitro prepoznano. Eno srce zaobjema spodnji, koreninski sistem drevesa, drugo srce pa krošnjo. Korenine so stik s svetom, z drugimi, s samim seboj. Skozi korenine dobimo hrano, tudi duhovno. Nekateri jo bodo dobili s tem, ko bodo šli na Pohorje, drugi z igranjem na inštrument, tretji z odhodom v cerkev. Zagotovo pa nam je vsem skupno, da potrebujemo sočutje, ljubeznivost, prijaznost, osebni individualni pristop, da so ljudje empatični do nas. In ko je to zagotovljeno, ko je tega dovolj, bo tudi krošnja zelena, cvetoča. To pomeni, da bo starostnik vesel, zadovoljen, kadar tega ni, ne bo dobro niti njemu niti svojcem niti osebju. Potem se bo drevo začelo sušiti, veneti. Energija namreč teče v obeh smereh. Ko bo osebje prijazno, sočutno, bo prav tako tudi samo čutilo, da je nekaj dobrega naredilo, in to je dobra popotnica za naslednji odziv. In tudi svojci so pomirjeni, ko vidijo, da je dobro poskrbljeno za njihovega bližnjega. Zato želimo čim več cvetočih situacij nasploh, v zdravstvu in življenju."