(INTERVJU) Niko Rudolf Kolar: Galantne in druge filmske zgodbe

Se niste bali, da bi ljudje rekli, da so avtobiografije bolj značilne za tiste, ki poveličujejo lik in delo?

"Gotovo me je ob pripravah spremljalo več pomislekov, ampak sem že v takih letih, da sem se odločil za knjigo o svojem preteklem delu in za oceno svoje dejavnosti na različnih področjih, zlasti v Mežiški in Mislinjski dolini. Zato sem pristopil, ne glede na pripombe, kaj se pa grem. Avtobiografij je na Slovenskem v zadnjih obdobjih kar dosti."

Profesionalno ukvarjanje s kulturo je pri vas na prvem mestu, saj ste od tega živeli, prežeto tudi s politiko, športom ... Kaj je bila bolj donosna poslovna preživetvena in razvojna strategija - literatura ali likovna umetnost?

"Gotovo likovna umetnost, saj sem imel polnih dvajset let prodajno galerijo, za koroško območje posebno, saj sem razpolagal s širšo ponudbo umetnin jugoslovanskega prostora."

Ko človek prelista 365 strani, se ob številnih avtorskih prispevkih, fotografijah in drugem sooči tudi z vašimi avtorskimi sledmi, pesniškimi in prozaističnimi izpovedmi, po katerih vas manj poznamo. Začeli ste torej s pisanjem?

"V mladosti sem bil kar ustvarjalen lirik, tudi novelist, v obdobju študijskega časa v Ljubljani in pozneje sem objavljal v Tribuni, Sodobnosti, Dialogih, slovenjgraških Odsevih, tudi na RTV Ljubljana so mi objavili novelo v literarnem podlistku. Celo knjigo sem že sestavil pri Založbi Obzorja, ampak se je v slabih finančnih časih projekt odložil."

"Liste z vašega knjižnega drevesa", avtorskega, je za to avtobiografijo prečesal Andrej Makuc, izpostavil je tudi zanimivost, da je bil za novelo Tretji obraz lune pripravljen celo filmski scenarij in v reviji Stop leta 1975 objavljeni celostranska napoved, komentar in izbor predvidenih igralcev, ampak do snemanja ni prišlo. Zakaj ne?

"To je bilo presenečenje tudi zame, je bila pa novela aktualna za tisto obdobje. Posegala je na območje Helene, Podpece, v družino Kalanovih, opisovala je rudarsko življenje družine z velikimi socialnimi zadregami in težko življenje v hribovski vasici. Filmski scenarij je bil pripravljen, režiser je bil znan, ampak je zmanjkalo finančnih virov na filmskem skladu. Konkurenca je bila velika, priznani režiserji so imeli prednost, realizirali so se njihovi filmi, ni pa se jih realiziralo veliko."

Je še priložnost, da se realizira?

"V teh razmerah ne bi vztrajal, ker je danes način življenja drugačen."

Uredniško ste bili aktivni v Odsevih, Odsevanjih, Literarnem klubu Slovenj Gradec in ČZP Voranc, d.o.o., Ravne na Koroškem, kjer ste izdajali knjige avtorjem, kot so Andrej Makuc, Vinko Ošlak, Silvija Borovnik, in kjer ste izdali fotomonografijo o Mežiški dolini, zbornik ob 50-letnici gimnazije ... Bi se od knjig vendarle dalo živeti?

"Ko so na Ravnah začeli ustanavljati založbo, njena predhodnica je bil časopis Prepih, ki ga je izdajal ČZP Informativni biro, d.o.o., Ravne na Koroškem, ki dotlej še ni izdajal knjig, sem pri tej založbi, poimenovali smo jo Voranc - s soglasjem Prežihove soproge, našel svoje mesto skupaj s konstruktivnimi sodelavci, kot so bili Miro Petek, Vojko Močnik in Edi Prošt. Založbo smo stabilizirali in iz leta v leto izdajali večje število knjig koroškim avtorjem. V takratnem obdobju se od knjižnih izdaj ni dalo živeti, vsi prej omenjeni solastniki ČZP Voranc, d.o.o., smo delovali več ali manj volontersko."

Dodobra ste spoznali koroško medijsko sceno, bili ste tudi direktor Koroškega radia v Slovenj Gradcu, nekaj časa urednik časopisa Prepih. Se iz njega v tisti dobi tradicionalnih medijev ni dalo narediti biznisa?

"Direktor radia sem bil v poslovno kritičnem obdobju 1984-1988, ko sem bil najprej upravitelj ukrepa družbenega varstva, ustanovo sem pomagal stabilizirati in je prerasla v zelo solidno koroško institucijo. Kasneje sem se poglobil v založništvo, a Prepih ni zastal zaradi okoliščin politične ali druge narave. Ko smo se lastniško razhajali, sem odstopil kot večinski lastnik ter kot glavni in odgovorni urednik Prepiha. Založbo smo sčasoma prenesli na direktorja in lastnika Vojka Močnika. Takrat so nepričakovano nastale tudi nekatere okoliščine, ki so botrovale usihanju Prepiha in založbe. Edi Prošt se je preselil na Primorsko, zgodila se je afera Petek, Močnik je ostal sam in prav gotovo ni zmogel več. O kakšnem biznisu ni bilo govora."

Vaša Galerija Kolar je bila v idili gradu Rotenturn, ki Slovenj Gradec pomaga delati mesto, prva razstava pri vas je bila razstava del Jožeta Tisnikarja, katera pa je bila najdražja slika, ki ste jo prodali?

"V graščini Rotenturn, kjer sem imel prodajno galerijo, se je zvrstilo nad 50 samostojnih in nekaj skupinskih razstav. V slovenskem prostoru pri trženju, ocenjevanju vrednosti in prodaji umetnin nimamo posebej sreče, mogoče se v zadnjih nekaj letih vendarle popravlja krivica slovenskim impresionistom, ki dosegajo za naše pojme enormne finančne zneske; v povprečju pa je veliko slovenskih avtorjev prikrajšanih za vrednost nad deset tisoč evrov, ki bi jo v tujini gotovo dosegli."

Pa Jože Tisnikar?

"Finančno je v glavnem uspel v Nemčiji in Švici. Ena izmed najdražjih slik, ki sem jih prodal v tujino, je bila ravno umetnina Jožeta Tisnikarja v znesku 24 tisoč mark, danes bi bilo to 12.500 evrov."

Koga vidite med nasledniki Tisnikarja, Karla Pečka, Bogdana Borčića, Benjamina Kumpreja, ki vam je bil blizu dvakrat, ob umetnosti tudi kot Prevaljčan z Leš? Kdo prihaja za njimi?

"Mlajša generacija je progresivna, Sašo Vrabič, Anja Jerčič Jakob, Katja Felle, pa tudi Laura Kumprej, Benova hčerka. Je nekaj imen, ki štrlijo, v nobenem primeru ne smemo spregledati Gustava Gnamuša, Prešernovega nagrajenca, Vide Slivniker Belantič, Štefan Marflaka pa še koga."

Kaj bi ocenili kot največji dosežek slovenjgraške umetnosti z institucijama, kot sta Koroška galerija likovnih umetnosti in Koroški pokrajinski muzej, ali imajo podporo in težo, kot bi ju kulturniki želeli?

"V 40 letih delovanja sem spremljal razvoj kulturnih zavodov. Umetnostni paviljon s petimi ali šestimi zaposlenimi, tudi služboval sem tukaj štiri leta v sedemdesetih letih kot tehnični vodja, se je res lepo razvil, tako kadrovsko kot prireditveno z najrazličnejšimi mednarodnimi manifestacijami in je ponesel ime mesta daleč v srednjo Evropo, pa še kam drugam. Drugi lepi primer pa je razvoj pokrajinskega muzeja, včasih je bil muzej revolucije, ki je baziral na dveh, treh zaposlenih, danes je to stabilna ustanova, ki zelo strokovno pokriva koroško pokrajino v celoti. Te stvari dajmo v ospredje, poleg sveže zasnovanega muzeja Huga Wolfa v njegovi rojstni hiši."

Je kulturni turizem še neizpeta zgodba, v katero bi vključili vse te zgodbe, pa še železarski muzej, plebiscitni muzej v Libeličah, do verskega turizma, so to še neizkoriščeni potenciali Koroške, ne le lepa narava in koroška "košta"?

"Slovenj Gradec je nekoč že bil dobro izpostavljen, ko so se ljudje z avtobusi vozili na manifestacije. Povezali smo kulturno poslanstvo z naravnimi danostmi in naredili premik, zato ljudje radi pridejo. Zdaj se več govori o tem, da je Koroška posebej dobro izkoristila priložnost v času koronavirusa, ampak gotovo je to vse skupaj ob prijaznosti ljudi in gostinskih storitvah od Šentanela do Pohorja še velika priložnost."

V knjigi, ki jo je oblikovala Lidija Smolar, je tudi nekaj vaših anekdotičnih spominov, kako vas je skupina dijakov na čelu z Lojzetom Lebičem rešila iz deroče Meže, med pisatelji ste izpostavili tudi Leopolda Suhodolčana, če bi vse te ljudi znali postaviti na skupni imenovalec ...

"V knjigi sem skušal zaobjeti in se dotakniti ljudi, ki sem jih tako ali drugače spremljal, od dr. Franca Sušnika, profesorja Janeza Mrdavšiča, Mitje Šipka, že omenjenih Tisnikarja in Pečka, dr. Draga Plešivčnika, zadovoljen sem, da nisem koga spregledal, niti bukovnika Blaža Mavrela, s katerim sva posedala pred gostilno Rifel na Prevaljah ..."

Pa mi povejte: se je kulturi v času prejšnje države, ko ste se uveljavili, pisalo bolje ali se ji piše bolje sedaj?

"Trenutno za kulturo ni dobro. Veliko je pasivnosti, odlaganja ukrepov in intervencij, umetnost se zapostavlja, kar je zaskrbljujoče. Upal bi si reči, da je v obdobjih jugoslovanskega političnega delovanja Slovenija imela za kulturo bistveno boljše pogoje in boljši odnos, kot je danes. Za primer bom dal izgradnjo Cankarjevega doma. Da je nastal v Ljubljani, je bila zasluga določenih politikov, dva mandata sem sodeloval v bivši kulturni skupnosti Slovenije in imam pregled nad tistim obdobjem."

Kaj pa lokalna scena po osamosvojitvi, kdo od slovenjgraških županov iz vašega obdobja pa je imel največji posluh za umestitev kulture in Slovenj Gradca v širši prostor? Vendarle je bil tudi partnersko mesto projekta Evropska prestolnica kulture 2012.

"V svojem fotopregledu sem bil pozoren do vseh županov po letu 1990, sodelovala sva recimo z Janezom Komljancem in Matjažem Zanoškarjem, ki je bil tudi aktiven pevec v Oktetu Lesna, imel je posluh za Evropsko prestolnico kulture, kjer smo bili eno partnerskih mest Maribora in smo v investicijskem pogledu skoraj največ odnesli. Uspeli smo z dobro pripravo, opredelili, kaj želimo, in tako prišli do hiše Huga Wolfa, ki je bila v celoti ​ sofinancirana z evropskimi sredstvi leta 2012. Obnovili smo galerijske prostore, prostore muzeja in celo rekonstruirali del Glavnega trga iz tega naslova.

To je bila dobra zgodba, da ne omenjam dobrega sodelovanja s partnerskimi mesti, z Novim mestom, Ptujem, Mursko Soboto. Ko pa se je EPK končal in so na Ptuju zamenjali župana Čelana, v Mariboru Kanglerja, v Slovenj Gradcu pa Zanoškarja, so novi župani obstali in s programskimi vizijami za prepletanje medsebojnega sodelovanja niso nadaljevali."

V knjigi opišete, kako ste prihajali iz preprostega okolja, pasli krave v lepi pokrajini, končali kovinarsko šolo, nato hodili na višjo šolo za socialne delavce, bili športnik in se prebili do kulturnika. Vas je to osebnostno zelo opredelilo?

"V otroštvu sem živel skromno, imeli smo zelo slab standard v tistem času. Očim je delal na žagi, mama v kakšnem podjetju, sedem otrok je bilo in zelo hitro sem bil odločen, da se grem k sosedom, k Instalaterju, učit za kleparja, nato v Maribor v srednjo kovinarsko, ki sem jo končal, istočasno pa sem obiskoval večerno gimnazijo na Ravnah. To je bilo samoplačniško, a je nisem končal, ker sem moral kot delavec po potresu leta 1963 v Skopje. Sem pa naredil sprejemne izpite na višji šoli za socialne delavce v Ljubljani, kamor sem se leta 1965 vpisal, 5. oktobra, na dan, ko mi je umrl oče, Rudolf Slivnik. Do tedaj je bil zelo pozoren do mojega učenja, kasneje pa sem bil prepuščen sam sebi."

Kako pa ste ugotovili, da socialno delo ni za vas, in nekako prešli v kulturno sfero?

"Med opravljanjem študijske prakse v Hrastovcu, ki je bil zavod v izjemno slabih razmerah, sem se odločil, da ne bom socialni delavec. Tudi redni študij sem opravljal vedno slabše, zato tudi nisem diplomiral. Po vojski, ko sem že bil uveljavljen literat, pa sem se odločil za kulturo z veliko pomočjo profesorjev Toneta Turičnika in Karla Pečka."

V avtobiografiji ste poseben zapis namenili tudi vašemu polbratu, Danilu Slivniku, novinarju in uredniku, ob koncu življenjske poti poslovnežu. Kakšen odnos sta imela?

"Šele ko je Danilo prišel do svoje založbe in publikacije Mag, je želel z moje strani pridobiti več prispevkov s področja umetnosti. V tistem obdobju sva se začela družiti, tudi v redakciji v Ljubljani, začel je pisati reportažne zgodbe o Tisnikarju, Pečku in sploh je skozi Mag kazal do Koroške pozitiven odnos. Še bolj pa, ko sem mu kot funkcionar Nogometnega kluba Korotan v obdobju prve lige slučajno navrgel, da bi bil lahko Mag ​sponzor kluba. Vprašal me je, kako si to predstavljam, in rekel sem mu, da toliko, kot da Mag za reklamo na RTV, lahko dobijo pozornosti z reklamami na dresih igralcev Korotana, pa še vsak teden se bodo avtomatično pojavljali na televiziji. Skratka, da je to dobra naložba! Po temeljitem razgovoru v Ljubljani je pristal in v obdobju 1996-1997 solidno sponzoriral Korotan."

Sta se kdaj pogovarjala o očetu, revolucionarju, o katerem je Slivnik pisal - družil se je z Vorancem, Kardeljem, Kidričem, sicer pa je bil vrtnar, konspirativno je delal v škofijski vrtnariji v Šentvidu. Bil je med pobudniki za 4. pokrajinsko partijsko konferenco komunistov v Goričanah pri Medvodah leta 1934, tam je bila škofova letna rezidenca, ki se je je udeležil tudi Josip Broz, nato je zaradi varnosti emigriral na Dunaj, se leta 1938 vrnil v Beograd in se zaposlil v kraljevi vrtnariji na Topčiderju, prava srhljivka, a tudi zasebno je zgodba posebna, o njej bi lahko posneli film ...

"O očetu sva imela bolj malo razgovorov. Zelo hitro nam je umrl, leta 1965, je pa ta naša zgodba zanimiva. V letih 1944-1945 je oče živel v Križnikovi vili na Prevaljah, mama, ki je bila njegova pomočnica v vrtnariji, je bila mladoletna, še 18 let ni bila stara, ko je zanosila. Živela sta skupaj, ko so 21. maja 1945 Slivnika aretirali in ga odpeljali v Sterntal. Kljub temu je mama delala v vrtnariji še naprej, jaz sem se rodil 6. decembra 1945. Očeta Slivnika so izpustili šele prve dni marca 1946, totalno zbitega, med drugim je preživel tifus. Po vrnitvi se je družil s Prežihom do njegove smrti. Vrtnarijo so mu vrnili, pobrala se je, tam je zgradil hišo, ki stoji še danes, ob Domu starejših na Fari. Medtem je mama ostala v vili in se vnovič poročila marca 1946, in to isti dan, ko je Slivnik prišel iz zapora, kakšna ironija! Prej pa je pol leta hodila v Sterntal, da bi govorila z njim, ampak ni prišla do njega, preko posrednikov ji je sporočil, da naj si najde nekoga, ki bo skrbel zanjo in za otroka, in to je bil kasneje moj očim Alojzij Karpač. Sam sem v osnovnošolskem obdobju z očetom Slivnikom dostikrat igral šah, njemu zelo ljubo igro."

Kaj pa je po vašem mnenju botrovalo smrti Danila Slivnika? Napisali ste, da je bilo posttranzicijsko obdobje nepričakovano poslovno-finančno usodno tudi zanj in da se je leta 2001 razvedelo, da utegne biti posredno povezan z afero ožjih sorodnikov (zadeva Karner)?

"Kaj posebej se nisem poglabljal v njegove zadeve, ker bi bilo to zame in za ožje sorodnike boleče. Več, kot sem zapisal, nisem želel komentirati …"

Vseeno ste objavili tudi nekaj poslovilnih misli iz pisma Danila Slivnika. Zakaj?

"Objavil sem le del. Okrog smrti polbrata je bilo zelo veliko natolcevanj in domnev, za neko olajšanje in pojasnilo sem se vseeno odločil ponazoriti njegove knjižne izdaje, po naključju pa sem lahko prebral tudi poslovilno pismo, ki je bilo namenjeno njegovi materi. To pismo je podedovala moja polsestra in Danilova sestra Marjetka, ki mi ga je zaupala v branje, in iz tega pisma sem razbral in citiral štiri misli, stavke, ki so nakazovali odločitev, da si skrajša življenje. Želel sem, da se izognemo vsem natolcevanjem, kako ga je nekdo umoril ali pa da bi bil žrtev nekih intrig."

"Dragi moji, ne bodite žalostni, ker sem imel lepo življenje," začenjate z njegovim citatom iz pisma ... Za vsakega človeka velja, da je tragično, če se odloči za ta korak. Kaj je po vašem mnenju temu najbolj botrovalo?

"Danilo je živel zelo polno življenje. Izkoristil je vse dane možnosti, s sposobnostjo in okoliščinami službovanja, kjer se je našel, veliko je potoval po svetu, živel je posebno življenje - ne glede na obveznosti do žene in sinov, izčrpaval se je. V naših druženjih, zlasti ko smo se našli pri igranju kart, in to smo v družinskem krogu večkrat počenjali, pa je dal vedeti, zakaj bi pa delal za starost, ni prenesel misli, da bi moral dolgo živeti. Morda je bila njegova intimna odločitev skrajšati si življenje, da ne bo nikoli v breme komurkoli. To, da ne bi mogel uživati, ga je zelo spremljalo."

Sta debatirala o politiki? On je bil vendarle bolj direkten, vi bolj diplomatski.

"Ko smo kdaj na Prevaljah posedali ob božičnih in novoletnih praznikih, smo bili ožji sorodniki na različnih strankarskih bregovih. Ampak nikoli ni prihajalo do kakega spora. Ob nekem druženju smo ugotavljali, da je bil Danilo naklonjen SDS, da je bila moja sestra usmerjena krščansko, jaz sem član Desusa, prej sem bil v LDS, moja soproga je bila in je levičarka, delovala je tudi v Centralnem komiteju Zveze komunistov v Beogradu. Med seboj smo vedno komunicirali umirjeno, v korektnem dialogu."

Vaša žena Martina Kika Kolar vas spremlja ves čas, tudi njena zgodba je zanimiva. Kako pa gleda na vaše delo?

"Bila je v slovenski delegaciji Zveze komunistov tudi, ko so zapustili znameniti kongres leta 1988, takrat je bila večkrat zelo izpostavljena. Za govorniškim pultom je kontrirala Dušanu Čkrebiću, srbskemu funkcionarju, in posredno Slobodanu Miloševiću. V tistih dneh je bila tudi na naslovnici časopisa Politike, kjer je spodaj pod njeno fotografijo pisalo "Martina Kolar grozila Slobodanu Miloševiću", še hraniva ta izvod časopisa. Danes je zelo kritična presojevalka razmer v družbi, po svoje pa je tudi razočarana, ker se marsikaj v novem obdobju, z novo oblastjo in z novimi socialdemokrati ali novimi obrazi, ne uresničuje, tako kot bi se moralo, zlasti ko gre za delavce, za socialna vprašanja, za standard ljudi nasploh! Tu je zelo prizadeta in zaradi tega ne deluje več javno, družbenopolitično, velikokrat pa vpliva name s svojim kritičnim očesom."

Kaj pa menite o dogajanju v Desusu. Karl Erjavec je dejal, da se bo umaknil, a zdaj kandidira za predsednika. Kaj prognozirate ob najavi kandidature?

"Do ministrov ali funkcionarjev, ki so bili na takih funkcijah, moramo imeti spoštljiv odnos, ne glede na to, kakšen profil so, v principu pa nisem pristaš takih izletov in vrnitev v politiko. Erjavec je veliko doprinesel v različnih obdobjih, ampak je v zadnjem volilnem obdobju botroval zelo slabemu rezultatu in bi moral sam priti do tega, da ne bi več kandidiral."

In kdo bi moral voditi Desus?

"Ko so me pred dnevi vprašali, sem rekel, da če že ne Pivčeva in Gantar, bi bilo zelo dobro, da bi bil to upokojenec s kondicijo, ki bi dobro sodeloval z Zvezo društev upokojencev, s posluhom za upokojence, ki bi z novim zanosom prispeval, da se stranka obdrži v teh igrah, v nasprotnem imam slabe občutke, da stranka ne bo prišla v parlament."