V Slovenijo ste prišli pri 18 letih zaradi ljubezni, z zaključeno srednjo elektrotehnično šolo.
"Da, moj bodoči mož je prišel na dopust, jaz pa sem se z njim vrnila na Jesenice. Okolje je bilo novo, nikogar nisem poznala, niti jezika. Po mesecu ali dveh sem začela iskati službo. Iskala sem karkoli in v Tržiču so iskali šiviljo. Doma sem se naučila šivati, saj je mama vedno šivala, jaz pa sem si rada zašila kaj lepega."
Se je bilo težko znajti?
"Ah, bila sem bosanski deklič, ki ni imel pojma. Prišla sem 7. septembra. Nisem znala niti toliko slovenščine, da bi se pogovarjala na ulici. A sem se učila. Največ sem se naučila na delovnem mestu. Sodelavke so mi prinesle tudi recepte, pomagale so mi. Pri učenju jezika me je podpiral tudi mož, ki je rad plesal in s katerim sva hodila plesat narodne plese.
Ko so prišli otroci, sem si našla delo bližje domu, v Radovljici, ko je šla Almira v stečaj, pa so me na zavodu za zaposlovanje vprašali, ali bi se želela šolati za modno oblikovalko. Ker je bila gospodarska kriza, tudi mož je ostal brez službe, ni bila opcija, da bi prejemala le nadomestilo za prevoz do šole. A ves čas sem imela srečo, da so bili okoli mene ljudje, ki so se potrudili, da so mi pojasnili, če česa nisem razumela. Res pa me tudi nikoli ni bilo sram vprašati. Nisem pomislila, da bi bila manj vredna od drugih. Niti ne mislim tako o drugih."
Inženirka, ki se je v Slovenijo poročila s Kosova, kjer je delala v rudniku Trepča, je opisala, da je v devetdesetih naletela na zaprto okolje, v katerem ni mogla dobiti dela, ki bi ustrezalo njeni izobrazbi. Ob obljubah, da jo bodo kasneje zaposlili kot inženirko, je začela delati kot čistilka. S privatizacijami je bila prestavljena na zasebni čistilni servis, kjer so nekaj let pred upokojitvijo nad njo začeli izvajati mobing, češ da ne zna čistiti.
"Da. Poznam dekle, ki je iz Makedonije prišlo z diplomo iz prava, a tu ni našlo službe. Pri meni je delalo kot sobarica. Moje vodilo je, da ni toliko pomembno delo kot to, da ga dobro opraviš. Če človek ne dela dobro, potem tudi drugega dela ne bo dobro opravil. Tega so me naučili."
Vsako delo je častno?
"Da. Če nekaj delaš, se potrudi, da to iskreno in dobro narediš. Seveda, nismo vsi za vse. In hitro se vidi, ali se nekdo trudi - in če se trudi, se bo naučil marsikaj. Če si nekdo misli le, da ima šolo, in se niti ne potrudi niti se mu ne da ... Če ni morale, je konec. Za ljudi, ki pridejo v novo okolje, je delo pomembno - da začno aktivno življenje v družbi. Če si sam, se ne naučiš dosti, za to moraš iti med ljudi. Morda pri kom traja leto ali dve, a več ko govoriš z ljudmi, boljše ti gre jezik in manj napak delaš. Če človek poudarja le, česa vse ne bo delal, bo težko napredoval. Žal."
"Če si sam, se ne naučiš dosti, za to moraš iti med ljudi"
Od 1 do 5
Kaj so izzivi za naprej?
"Da sem zdrava in delam naprej, kot sem do sedaj."
Na kaj ste ponosni?
"Vesela in ponosna sem, da sem uspela dokazati, da je več vredno, če delavca zaposliš, kot če najameš neko zunanje podjetje ali agencijo. Tudi finančno je bolj smotrno. Delavec, ki je zaposlen, je zanesljiv, drugače navezan na delovno okolje, z njim se lahko dogovoriš in do dela ima odnos. Če v podjetju ni pravih odnosov, je slabo. In gre na slabše."
Kaj to pomeni?
"Tu nas je 40 zaposlenih, delujemo in odnosi med nami so, kot da smo velika družina. Če je treba, stopimo skupaj. Če jih na nekem oddelku več zboli, pomagamo drugi. Vemo, da lahko računamo na sodelavke in sodelavce. Ker delavci so tudi tisti, ki vedo, ali se bo neki načrt izšel ali ne. Marsikomu se zdi, da se lahko le vse številke malo poviša in bo vse teklo naprej. A marsikdaj ne gre tako. In prav delavci in delavke bodo najbolje povedali, ali so neke ideje dobre in kje bi lahko bili problemi."
"Gre za izkoriščanje. Ko sem pogledala zneske, ki smo jih plačevali, in jih primerjala z minimalno plačo, ki so jo delavke prejemale, mi je bilo grozno"
