Melita Forstnerič Hajnšek
Je doktor primerjalne književnosti in teatrolog. Začel je kot svobodni kritik in esejist, bil četrt stoletja zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, kot umetniški direktor in dramaturg, ob tem pa tudi urednik Tribune in Mladine, soustanovitelj festivala sodobnih odrskih umetnosti Exodos. Zadnja tri leta je profesor in prodekan na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, kjer predava dramaturgom, režiserjem in igralcem.
Velik del svojega profesionalnega življenja ste posvetili Slovenskemu mladinskemu gledališču, ki je na letošnjem Borštnikovem srečanju triumfiralo s predstavo Še ni naslova v režiji Tomija Janežiča. Z Mladinskim ste dali skozi mnoge krize, ampak, kot pravite nekje, gledališče mora biti ves čas v krizi.
"Res delovanje v Mladinskem predstavlja velik del mojega življenja, 25 let, ki so bila zelo intenzivna. Tudi kriznih situacij je bilo kar nekaj, ki pa jih je vedno treba razrešiti v konstruktivnem dialogu. Začel sem v začetku devetdesetih kot dramaturg, pri umetniškem vodji Eduardu Milerju, kasneje sem bil umetniški direktor tega teatra med letoma 1995 in 2003, potem spet dramaturg. In ni mi bilo dolgčas, veliko stresa in veliko užitka.
Borštnikovo srečanje in Mladinsko imata dolgo zgodbo ljubezni in sovraštva. Mladinsko je zaradi estetskega in političnega nestrinjanja v osemdesetih letih dolgo bojkotiralo festival in se alternativno predstavljalo na posebnem festivalu na II. gimnaziji v Mariboru. Na Borštniku so se čutili zapostavljeni. Letošnje nagrade so (skupaj z lanskimi in predlanskimi) popravile to situacijo za nazaj. Dobitnica Borštnikovega prstana je postala izjemna Marinka Štern, dolgoletna članica SMG. Zvesta mu je od začetka svoje igralske poti. Ob njej pa so bili nagrajeni še kar trije igralci SMG, ki so bili praviloma zaradi svoje brechtovske, ansambelske igre na festivalu spregledani. Letos so Anja Novak, Matej Recer in Stane Tomazin dobili serijo individualnih nagrad, kar se mi zdi super. Ker gre resnično za zelo močan igralski ansambel, ki tradicionalno dela laboratorijske predstave. Druga pomembna stvar je odnos med Borštnikovim in režiserjem Tomijem Janežičem, ki je bil spregledan z velikimi predstavami, Tremi sestrami in Utvo, zdaj pa je, že dolgo po tem, ko je postal izjemno cenjen v celotni Evropi, prepoznan tudi na Borštnikovem srečanju, ki ga je končno potrdilo, se mu oddolžilo. Mladinsko je tako dobilo mesto, ki mu pritiče znotraj slovenskega gledališča. Paradoksalno je, da je to mesto prej imelo znotraj evropskega gledališča kot znotraj nacionalnega prostora. To, da je bilo končno prepoznano kot pomemben vrhunski segment slovenske gledališke kulture, hkrati priča o dovolj dobrem stanju v slovenskem gledališču - ustreznem dialogu med kreacijo in percepcijo tega teatra."
Gledališče se nikoli ne more zares vzpostaviti skozi eno samo ideologijo
Od 1 do 5
Na Bitefu zadnja leta poslušamo o fenomenalni slovenski igri in igralcih. Vsi hvalijo slovenske igralce, njihovo disciplino, pa hkrati osupljivo ustvarjalno norost.
"Ne samo na Bitefu, tudi drugod po Evropi in Ameriki. Slovenski igralci so bili vseskozi izjemni, a očitno je prišlo do nekega novega povezovanja režije in igre. Postala sta enakovredna partnerja v dialogu, ki drug od drugega veliko zahtevata, zato pa lahko proizvedeta odlične rezultate. Specifike slovenske igre ne bi bilo brez močnega polja režije z močnimi koncepti, kjer se mora igralec močno vzpostaviti kot neka osebnost, iti z glavo skozi zid. Sam mora izumiti svetove, ki mu jih režiser ne prinese kar tako."
Zakaj ljudje hodijo v teater?
"Zaradi nečesa, česar ne najdejo drugje, jih fascinira, začara, jim da misliti, seveda s pomočjo igralcev, ki utelešajo sodobnega človeka, s katerim se identificiramo."
Kako pa se obraniti banalizacije, komercializacije, ohranjati standarde?
"Važno je ne nižati standardov, ne podcenjevati publike. V Sloveniji se to pogosto dogaja. Publiko je treba senzibilizirati za sodobno, relativno zahtevno umetnost, ki pa ni nujno hermetična. Kjerkoli jim je uspelo s senzibiliziranjem nove publike, je bilo to tako, da so ji ponudili več, kot so si mislili, da je ta publika sposobna sprejeti. Za to po potrebujemo 'know how', ki se v Sloveniji šele vzpostavlja."
Kakšne se vam zdijo mlade generacije gledališčnikov?
"Zelo zrele in odgovorne se mi zdijo generacije, ki se uveljavljajo in prihajajo. Hkrati tudi zahtevne do drugih, kar se mi zdi zelo prav. V bistvu je privilegij, da sem lahko na AGRFT in drugje z njimi, da jih spremljam in sem v intenzivnem medgeneracijskem dialogu. Prav ta lahko in je velikokrat že prinesel v slovensko gledališče nove kvalitete."
Biti slovničarjev sin, sin ovna vodnika slovenskega jezika, je bilo kdaj naporno za vas?
"V bistvu niti ne, malo privilegij malo cokla. Res pa je, da sem moral in včasih še moram poslušati, kako ima o njem in slovnici vsakdo svoje mnenje, za katero čuti, da ga mora nama z bratom nujno razložiti. Včasih je to simpatično, včasih tudi neprijetno."
EPK je imel učinek na Maribor in na celotno slovensko kulturo
