(INTERVJU) Verica Trstenjak: Imamo le eno domovino, ki ni ne leva ne desna

Z bobom ste nagovorili globoko zakoreninjene slovenske delitve na vaše in naše, na leve in desne – pripadnost eni ali drugi strani, politiki ene ali druge opcije, ki šteje več od stroke.
"Imamo le eno domovino, ki ni ne leva ne desna. In če hočemo naši ljubi domovini dobro, moramo začeti upoštevati stroko, ki je prav tako le ena, ni ne leva ne desna. Tudi za zdravnika se ne vprašaš, ali je levi ali desni, ampak le, ali je dober zdravnik. In tega se morajo zavedati politiki. Ne gre zame. Svojo kariero sem že dosegla v tujini, v Sloveniji ne potrebujem funkcij. Gre pa za številne mlade, ki so zunaj, v tujini, na prestižnih univerzah, v laboratorijih, gospodarstvu in kulturi in se nimajo možnosti vrniti. Moramo zagotoviti razmere, da se bodo lahko mladi strokovnjaki vrnili domov, in motivirati vse, ki so v Sloveniji, da pridobivajo nova znanja in so bolj konkurenčni. Študentje me kdaj vprašajo, zakaj naj si prizadevajo biti še boljši, če se na koncu to sploh ne upošteva. To mora biti pritisk na politiko."
Nikjer vas niso sprejeli, ker bi bili levi ali desni, ampak zaradi znanja, ste tudi poudarili v tekstu, iz katerega izhaja bob. Zakaj je prav v znanju in tudi delu največja moč?
"Ker je v družbi znanje edino, kar vodi k napredku. Države, ki so konkurenčne, na primer Finska in Estonija, so to postale zaradi spodbud in podpor znanju. Če želiš državi najboljše, moraš upoštevati tistega, ki je najboljši. Delitve so tudi v tujini, kjer živim 15 let, a ko gre v tujini za ključne zadeve, se stroka upošteva. In tu mislim, da v Sloveniji manjka moralna avtoriteta, ki bi v določenih trenutkih dejala, oprostite, tukaj je pomembna stroka, skupaj z moralnimi vrednotami. Manjka neka neodvisnost osebe, ko gre za strokovne funkcije. Ko gre za politične funkcije, se odloča politično, a ko gre za strokovne funkcije, kot za sodniške funkcije, kot sem na primer bila tudi sama v sodnem svetu, naj se odloča na podlagi strokovnih argumentov. Seveda tudi moralne vrednote nekoga, da je lahko zgleden, da zagovarja pravičnost, štejejo."
Omenili ste sodni svet, iz katerega ste izstopili. Zakaj ste tako ocenili razmere?
"Težko ocenjujem, zakaj se v Sloveniji tako težko kaj premika, ker tega v tujini ne opažam. Je pa del tega v slovenski kolegialnosti, ki se odraža v kateremkoli poklicu - med zdravniki, sodniki - če je nekdo storil nekaj narobe, se nihče noče opredeliti. Kolegi v tujini pa se v takih primerih distancirajo. V Sloveniji to pogrešam in ne razumem te velike kolegialnosti. S tem po mojem mnenju neki poklic nima boljšega ugleda. Moj izstop iz sodnega sveta je bil dobronameren. Ugled sodstva je katastrofalen in se bo izboljšal šele s korenitimi rezi. Z majhnimi koraki še 20 let ne bo sprememb."
Poleg moči znanja izpostavljate, da ima tudi beseda izjemno moč. Za nekaj in nekoga se moramo (iz)postaviti, čeprav je včasih težko in terja pogum.
"Veliko poguma je potrebnega. Že moji sorodniki so mi rekli: 'Vsakokrat, ko kaj poveš, imaš nekaj sovražnikov več.' To čutim kot moralno dolžnost, tudi starši so me tako vzgajali in to čutim tudi, ker mi je domovina toliko dala. Dala mi je izobrazbo, s katero sem lahko šla v svet in jo nadgrajevala. Čutim dolžnost do domovine, verjetno je to ljubezen, ki se razvije predvsem v tujini. Zato se mi zdi nujno, da naredimo korake na bolje."