Prvič sva se srečali leta 2016, ko je bil v nastajanju umetniški projekt, ki govori tudi o gradnji paviljona slovenjgraške Koroške galerije likovnih umetnosti (KGLU). Projekt je končno razstavo Osrečite sebe in družino doživel letos v KC Tobačna 001. Zdaj je na ulicah Maribora podoba rezilne žice. Kaj se je zgodilo vmes?
"Večina projektov nastaja znotraj kolektiva Obzorniške fronte, neformalnega kolektiva, v katerem od začetka predano sodelujeta Ciril Oberstar in Andrej Šprah, veliko posameznikov pa z nami sodeluje priložnostno. Za zadnji Obzornik je krasen tekst prispeval Nace Zavrl. Prav posebno zavezništvo in prijateljstvo v omenjenih projektih pa je vzniknilo v sodelovanju z Andrejo Hribernik, direktorico Koroške galerije likovnih umetnosti, ki je bila tudi kustosinja razstave na Beneškem bienalu. Povezana je tako s projektom o žici kot z Obzornikom 62-Družina in Delavec. Vse to so kolektivna dela, kot je skupni angažma sestavni del sodobne vizualne produkcije. Gre za dela, povezana z raziskovanjem, brskanjem po arhivih, s terenskim delom, produkcijo tekstov, z veliko truda in delom številnih ljudi. Ne nazadnje smo za ta projekt morali pridobiti dela sirskega umetnika Mahmouda Hammada, shranjena v Jordaniji, česar ne bi mogla izpeljati sama.
Projekt o žici sega nazaj do 9. novembra 2015, ko so slovenske oblasti na mejo začele postavljati rezilno žico. To ni vznemirilo le mnogih raziskovalcev, umetnikov in novinarjev, ampak številne ljudi, ki živijo, kjer žico postavljajo. Že umetnik Harun Farocki je v znamenitem filmu Neugasljiv ogenj (Inextinguishable Fire) dejal, da če želimo razumeti napalm, ki se je uporabljal v vietnamski vojni, moramo k izvoru, v Nemčijo, kjer ga proizvajajo. Podobno me je začelo zanimati ne le, kako se žica širi po meji, ampak njen izvor, izdelava, sredstva, ki so ji namenjena. Izkaže se, da je težko dobiti jasne odgovore. V vmesnem času smo dobili slovenski prevod knjige Politična zgodovina bodeče žice filozofa Oliviera Razaca. Z njim sem navezala stik, saj opiše tri epohe nasilja produkcije in uporabe bodeče žice, ki je zaznamovala 19. in 20. stoletje. Ker je knjigo končal leta 2002, je izpustil sedanjo, četrto epoho, ko rezilno žico postavljamo na mejo, a se jo prav tako uporablja za varovanje domov višjega srednjega razreda. V teh dragih bivališčih se skriva simbol razrednega vprašanja. Žica ostaja del nasilnih institucij nadzora in zapiranja ter del okupacije Palestine. V Evropi je postala njena raba razširjena pod pretvezo, da varuje, a je vanjo vpisano nasilje. Razstavljena fotografija na Tam-tamovih plakatih je miniaturen vizualni zapis, droben del naslednjega Obzornika, ki je v nastajanju. V Nemčiji je bil iz tega projekta spomladi razstavljen niz podob, posnetih na kraju turistične reke na meji s Hrvaško, kjer se je utopil človek. Rezilna žica ima jasne učinke – posledice niso le prerezana človeška telesa tistih, ki pridejo v stik z njo. Zaradi nje mnogi, ki je ne zmorejo prečkati, zatavajo v reko in utonejo. Brutalna je."
"Kjer je denar, tam je umetnost: tam so institucije, produkcija, kustosi, ki odločajo. Krepijo se zasebne zbirke na račun javnih"
"Zgodba pove, da je bilo nekoč mogoče. Da je lahko drugače. Da se taki projekti lahko zgodijo"
