Zijad Bećirović je direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) v Ljubljani. Prav njega smo za Večer povprašali, ali nam more pobliže pojasniti zadnje dogajanje v Afganistanu, padec države pod Hindukušem, kjer so, če naj tako rečemo, zahodnjaki in z njimi tudi Slovenci doživeli boleč vojaški poraz. Kajti talibani so predsinočnjim na koncu osvojili, spet brez omembe vrednega odpora, tudi afganistansko prestolnico Kabul.
Vse je presenetila hitrost, s katero so talibani osvajali afganistanska mesta in na koncu Kabul. Kako je to mogoče, ko pa so zahodnjaki, ZDA, Nato, celo Slovenci (!), dvajset let urili in opremljali afganistanske vladne sile? Te pa očitno niso sprožile omembe vrednega odpora. Zakaj?
"Umik je bil predviden že po sporazumu med talibani in ZDA iz Dohe 29. februarja 2020, kar je bilo v času administracije ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Zategadelj za poznavalce dogajanje v Afganistanu, vse, čemur smo priča, ni nobeno presenečenje. Talibani so vendarle imeli podporo med ljudstvom, kajti afganistanska administracija je bila zanj odtujena in korumpirana, za nameček pa je ignorirala realnost na terenu. Notranje napetosti so se stopnjevale in tako so spremenjene geopolitične okoliščine pripeljale do drugačnega konteksta. V soseščini Afganistana so odkriti ameriški nasprotniki nastali Iran, Kitajska in Rusija.
V dvajsetih letih sicer lahko tehnično izuriš vojake, toda s tem ne dobijo ustrezne morale, ki je v konfliktih ključnega pomena. Morala Afganistancev, ki so ponosno ljudstvo, je privrženost lastni državi na prvem mestu. Skozi zgodovino so namreč zmeraj dokazali, da ljubijo svojo domovino."
Čemu pa se je ameriški predsednik Joe Biden sploh odločil, da naj ameriška vojska zapusti Afganistan?
"Biden je v resnici le uresničil odločitev predhodnika Donalda Trumpa. Talibani so pravzaprav ameriški produkt iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Če naj uporabim marketinško izrazoslovje, talibani ta produkt lahko tržijo na različne načine. Zdaj, v spremenjenem geopolitičnem okolju, so se odločili za tisto, kar gledamo ta čas. Kajti Iran, Rusija in Kitajska so dobili na lastne meje novo geopolitično nevarnost. Talibane, ki imajo svojo državo in njene institucije."
Kako pa to, da tuje obveščevalne agencije, sploh ameriške, niso predvidele takšnega hitrega padca Afganistana v roke talibanov?
"Za druge tuje ne vem, ameriške pa so zagotovo do podrobnosti vse vedele in predvidele. In so iz poraza oziroma umika znova hotele narediti zmago."
Prav, toda kaj je Zahod dvajset let počel narobe v Afganistanu, kjer si je sicer v zgodovini že toliko imperijev polomilo zobe? Spet se je vse, kar je menda skušal desetletja graditi, porušilo v nekaj dneh kot hišica iz kart.
"Deloma sem vam že odgovoril, da gre za ponosno ljudstvo. Sedanji umik ameriških sil je verjetno največji uspeh Bidnove administracije. Morda se to na prvi pogled danes še ne zdi tako. Dvajsetletnega smrtnega nasprotnika so pridobili kot partnerja, ki ne bo več ogrožal ZDA, ampak njihove nasprotnike. Po sporazumu iz Dohe, v drugem poglavju, so se namreč talibani zavezali, da ne bodo ne Al Kaidi ne kakršnikoli teroristični organizaciji ali posamezniku dovolili, da bi z njihovega ozemlja, torej iz Afganistana, logistično ali kako drugače ogrožal ZDA ali njihovih zaveznikov."
Pa je mogoče verjeti obljubam talibanov, tudi to, da ne bodo pobijali nedolžnih civilistov ali da bodo ženskam pustili več svobode? Ali drugače: so sedanji talibani drugačni od onih izpred dvajsetih let?
"So! V zadnjih dvajsetih letih so napredovali. K temu sta prispevali tudi mednarodna prisotnost v Afganistanu in globalna internetizacija. Ameriški diplomati so bili presenečeni v dvoletnih pogovorih v Dohi, kako talibani med pogajanji obvladujejo diplomatske veščine. Zavezali so se, da se ženske smejo šolati in celo voziti avtomobile. Obljubili so tudi amnestijo za vse, ki so delali za državno administracijo, ki jo je dvajset let vzpostavljala mednarodna skupnost. Vključno z ženskami. Zavezali so se tudi, da bodo spoštovali obstoječo afganistansko ustavo, ki prepoveduje javne usmrtitve, sekanje rok in ponižanja žensk.
Po afganistanski ustavi mora biti v parlamentu vsaj 27 odstotkov žensk. Talibani so v Dohi privolili, da bodo tudi to spoštovali. Menim, da je njihova prioriteta afganistanska realnost, ne pa njihova ideologija in ideološki romantizem. Naj spomnim, kako se je Kitajska spremenila po zgodovinskem obisku ameriškega predsednika Richarda Nixona leta 1972. Tedaj se je Kitajska odprla proti Zahodu, čeprav je hkrati obdržala komunistično ideologijo."
"V soseščini Afganistana so odkriti ameriški nasprotniki nastali Iran, Kitajska in Rusija"
Kdo od velikih ali vsaj regionalnih sil pa bo vstopil v ta prostor?
"Gotovo je Pakistan največji naravni zaveznik talibanov in njihov podpornik. Posredno to velja tudi za Kitajsko, ki je z 280 milijardami ameriških dolarjev največji investitor v Pakistanu. Ta prostor pa bo ostal posredno ameriški. Spomnimo se Vietnama, v katerem so danes ameriške korporacije prisotne povsod, kakor da vietnamske vojne nikoli ni bilo. Temu je treba dodati, da so Vietnamci že postali 'Nemci' jugovzhodne Azije."
Ali bo Afganistan spet postal zatočišče svetovnih teroristov oziroma kakšna je lahko prihodnost države, ki je znova v rokah talibanov?
"Obstaja realna nevarnost, da Iran, ki je ponudil zatočišče nekaterim pripadnikom Al Kaide že leta 2001, in ti so še zmeraj tam, te pripadnike premesti v Afganistan. Nato pa obtoži talibanske oblasti, da jim nudijo zatočišče. Iranu so namreč talibani ideološki nasprotniki, čeprav se nam iz Evrope, tako na videz, to ne zdi. Talibani so tedaj ponudili zatočišče Osami bin Ladnu zavoljo osebnega prijateljstva z njihovim takratnim vodjem Mulo Omarjem, in to kljub določenim ideološkim nasprotovanjem.
Verjetno pa bo treba upoštevati tudi pričakovanja ZDA, da nova talibanska oblast v Afganistanu v prihodnje ogrozi pozicijo Kitajske, sploh ko se bo začela vtikati v vprašanja Ujgurov v kitajski pokrajini Šindžjang. Ampak pragmatičnost talibanov nakazuje, da bodo skušali s Kitajsko graditi korektne realistične odnose, brez ideološkega romantizma. Tega je seveda ohranjala Al Kaida. Vseeno se talibani nahajajo na kitajski svilni poti, ki jo skuša Peking obnoviti v okviru projekta En pas in ena pot, kar ga vodi do Evrope."
Se moramo v EU bati nove begunske krize?
"V tretjem poglavju sporazuma iz Dohe so se ZDA obvezale, da bo sporazum priznan in potrjen v Varnostnem svetu OZN. To pomeni mednarodno priznanje talibanov in njihove vlade ter novo realnost v mednarodnih odnosih. So pa bile migracije že tudi prej in se bodo prav gotovo nadaljevale. Migracija Afganistancev se je začela že leta 2001, pa čeprav sem že prej omenil, da so na svojo deželo zelo navezani. Preseneča pa nas klavrn odnos EU, še posebno Slovenije, ki je predsedujoča Svetu EU. Za zdaj se ni odzvala niti na poročilo OZN o podnebnih spremembah, da o zadnjih dogajanjih v Afganistanu sploh ne govorimo. Očitno zunanji minister in državni sekretar, pristojen za predsedovanje EU, raje dopustujeta v času pomembnih svetovnih dogodkov, kakor da bi se ukvarjala s pomembnimi vprašanji za EU in tudi za Slovenijo. Skrb vzbujajoče je že, da so odnosi Slovenije z ZDA na najnižji ravni od osamosvojitve. Zato pa ne preseneča, da ni izmenjave pomembnih informacij med državama, in tako v Sloveniji niso imeli pojma, kaj se pravzaprav v Afganistanu pripravlja. Temu je treba dodati, da slovenski veleposlanik v ZDA že mesece in mesece čaka na predajo akreditivov novemu ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu.
No, begunska kriza pa bo, vendar ne tako intenzivna kot leta 2015. Od Slovenije se pričakuje, da sprejme vsaj 500 pripadnikov nekdanjega lokalnega osebja, ki je v Afganistanu delalo za koalicijske, zavezniške sile, saj bi utegnilo biti predmet maščevanja. Albanija in Kosovo sta že napovedala, da lahko sprejmeta pet do deset tisoč pripadnikov takšnega lokalnega osebja. Kar bo kljub drugačnim obetom, da namreč dobijo ameriški vizum, zagotovo njihova trajna nastanitev v teh državah gostiteljicah. Slovenija pa se medtem, namesto da bi se ukvarjala s pomembnimi in resnimi vprašanji, ki zadevajo njene interese, raje ukvarja s tako imenovano Kekec diplomacijo. Ta pa nam na žalost prinaša zgolj posmehovanje."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
