Petra Vidali
Vesna za stransko vlogo za film Ne bom več luzerka pri triindvajsetih in nagrada za igralko leta po niti ne celi sezoni v Gledališču Celje pri štiriindvajsetih - ostajate ob teh zunanjih potrditvah na tleh ali vas odnese?
"Ko sem dobila vesno, sem se začela takoj spraševati, po kakšnem spletu okoliščin je prišla do mene. Bilo mi je nerodno, ni se mi zdelo pošteno, da sem jo dobila. Mislila sem si, da si je žirija pač rekla 'gremo letos nagradit mlado generacijo' in je bila moja stranska vloga edina, ki je prišla v poštev. Šele skoraj eno leto pozneje, na letošnjem Motovunskem festivalu, kjer je bil to otvoritveni film in so cel teden dvakrat na dan prihajali do mene hrvaški gledalci ter mi govorili tako lepe reči, sem nekako sprejela to nagrado.
Celjsko gledališče pa je prostor, v katerem čutim ogromno podpore od sodelavcev, od soigralcev in od Alje Predan in Tine Kosi, in to je največja sreča. Zame je res pomembno, da delam v lepem kolektivu. Na akademiji se malo izgubi občutek kolektivnosti in ga zato morda tudi v Celju nisem pričakovala. Ko smo delali predstavo Naše skrivnosti, je režiser Nikola Zavišić, ko je videl, da smo naredili dobro predstavo in je bil nanjo ponosen, ob režiranju poklona rekel: 'Rad bi, da bi se poklonil vsak od vas posebej.' In v trenutku smo čisto vsi v ekipi rekli: 'Ne, če smo skupaj naredili, se bomo skupaj poklanjali.' Kar odprtih ust sem obstala. Kako lepo! Že samo ta kolektivni duh mi da toliko prostosti, da se mi zdi to neprecenljivo. No, nazaj k nagradam: mislim si, da začne večina, ko dobi nagrado, iskati tisoč in en zunanji razlog, zakaj jo je dobila. Mogoče sem jo dobil oziroma dobila, ker so žrebali, mogoče zato, ker so se pač odločili za tak princip."
Utemeljitev žirije
Živa Selan je v gledališki sezoni 2018/19 – najprej še kot gostja, potem pa kot stalna članica ansambla – popolnoma zaznamovala predstave, v katerih je bila angažirana, in prestopila njihov horizont.
V vlogi Timike v predstavi Naše skrivnosti (Béla Pintér, režija Nikola Zavišić) je z redko videno prepričljivostjo upodobila otroški lik in ustvarila tako presunljivo osebnost spolno zlorabljene deklice, da jo je bilo dobesedno boleče gledati. Psihologija oziroma psihopatologija žrtve je zaživela v vsej strašljivi kompleksnosti in brezizhodnosti. Igralka se ni zatekla v enoplastno podobo žrtve, ampak je s srhljivo dvoumnostjo dodatno obogatila predstavo.
V predstavi Alarmi! (Emanuele Aldrovandi, režija Nina Ramšak) je bila Živa Selan postavljena pred povsem drugačen preizkus. V že tako nekoliko ploskovitem teznem komadu igrati idejo oziroma ideološko stališče ni prav inspirativna naloga, pa vendar je predstava zažarela z vsakim njenim vstopom. Odrska energija, prezenca in artikuliranost Žive Selan so že v njeni prvi profesionalni gledališki sezoni prerasle oznako "mlada igralka".
1 do 5
Najljubša knjiga
Bratje Karamazovi - ker me je globoko spremenila. Ljubim pa tudi Vitomila Zupana z Levitanom in Menuetom za kitaro.
Najljubša glasba
Regina Spektor - preko nje sem se v mladih letih prvič zaljubila v rusko kulturo, preko svojih besedil pa me je naučila opazovati ljudi in jih vzljubljati v njihovih hecnih specifikah.
Najljubši filmski režiser
Roy Andersson - ker v svojih filmih vzpostavi magičen svet, ki je tako prelepo poln simbolizma in (neočitnega) humorja.
Najljubši igralec
John Malkovich - ker je tako čuden, ampak nekako eleganten in inteligenten v tej čudnosti.
Najljubša igralka
Ne vem, to se kar spreminja, ampak trenutno Olivia Colman - s svojo komičnostjo kaže, kako zna nase gledati z ironično distanco, po drugi strani pa premore ogromno emocionalno globino.
Zelo normalno, prav zelo normalno je, da doživi vsak pred tridesetim letom živčni zlom
Tudi narava ne omogoča več gotovosti. Ne moreš reči: 'Oh, vsaj poleti bo spet toplo.' Niti tega več nimaš
