(INTERVJU) Zlatan Čordić- Zlatko: "Pssst, nočem slišat, nič ne da se spremenit"

Pogovor z Zlatkom je, kot so njegove pesmi. Dinamičen, iskriv, poln optimizma, na trenutke bridek in obenem oster kot britev ob seciranju slovenske družbe. Ter seveda poln dobre volje in smeha. Kajti če bi poskušali definirati glavno značilnost Zlatkovega karakterja, ne moremo mimo tega, da je kljub številnim vzponom in padcem v življenju ostal velik optimist. Predvsem pa je človek v žlahtnem pomenu besede. Kot sin delavskih migrantov iz Bosne - potem ko so se preselili iz devet kvadratnih metrov velike barake, je skoraj 20 let svojega življenja preživel na ljubljanskim Fužinah - je bil deležen številnih opazk, žaljivk; trenirkar, čefurček, bosanček je le nekaj najpogostejših. A Zlajota oziroma Čordo, kot ga kličejo njegovi prijatelji, to ni zlomilo. Ostal je zvest sam sebi in uspel v tistem, kar ga najbolj veseli - v glasbi. Skozi pesmi kot tudi s svojimi dejanji tako nenehno sporoča: "Ne boste me dobili na limance, da bi tudi jaz postal hater." Pred kratkim je pri 36 letih dobil biografijo O smehu Zlatka Čordića, ki jo je z njegovo pomočjo spisal Jurij Hudolin. Po daljšem ustvarjalnem zatišju zaradi izgorelosti, je pred dnevi izdal tudi drugo pesem s svojega zadnjega albuma Julijan Mak. Pesem nosi naslov Zmaga.
Besedilo vaše zadnje pesmi Zmaga zveni kot dokončen obračun z vsemi, še posebej pa drugimi raperji, ki so vam v 15-letni karieri metali polena pod noge in vas dajali v nič. Jasno ste jim sporočili: "Ne pozabit, še sem tle, s čistim flopom nesem te. Petnajst let na vrhu, itak, da me ne prenesete."
"Smešno se mi zdi, ko ljudje ne izdajo še niti celotnega albuma ali pa mogoče zgolj enega, in že hitijo razlagat o zmagi. Mislim, da je Julijan Mak enajsta plošča po vrsti in šele zdaj sem si dovolil tako poimenovati komad, čeprav sem imel velike pomisleke. A ljudje, ki so mi blizu, so vztrajali, da mora ostati naslov Zmaga. V moji naravi ni, da bi se hvalil, mogoče to kdaj počnem v komadih; temu se v rap igri reče punchline, ko si dovoliš reči, kako si oh in sploh najboljši, si dopustiš, da se v ustvarjalni domišljiji dvigneš. Smisel ustvarjanja je, da ti dovoli samega sebe videti boljšega, močnejšega. In če verjameš v to, kar delaš, in obenem trdo delaš, uspeh ne more izostati. Vidim pa, da je mnogo ljudi prepričanih, da če se bodo obnašali, tako kot so se nekoč veliki umetniki, torej da so se udeleževali zabav, na katerih je bilo veliko alkohola, drog in žensk, da bodo že samo zaradi tega umetniki. Pri ustvarjanju je najpomembnejše trdo delo. Zato sem tudi pesem Zmaga, tako kot večino mojega dela, najprej napisal zaradi sebe. V drugi fazi pišem zaradi tistih, ki razumejo mojo zgodbo. To so ljudje, ki so tudi sami začutili podobne tako negativne kot pozitivne življenjske vibracije in jim moja besedila dajo dodatno motivacijo, veter v jadra. Moja želja je bila vedno, da bi s svojim delom motiviral ljudi, ki so izšli iz podobnih okoliščin, kot sem sam ali so se v njih znašli. Človek hitro dobi po nosu, če želi biti samosvoj, če se ne prilagodi množici."
Tudi zato najbrž v pesmi pravite: "Izrazit samga sebe v teh dnevih je junaštvo, živet svoja prepričanja, povedat jih naravnost. Mislit s svojo glavo v družbi, kjer je narod pripravljen vse prezirat, če se ne strinja s tabo."
"Dobro ste razumeli. Vsi ljudje smo obdarjeni z razumom, zato preprosto ne razumem, od kod to sovraštvo do drugih. In obenem lahkomiselnost slovenske družbe. To me boli. Boli me, da ljudje padajo na poceni fore, da se norčujejo, smejejo iz drugih ljudi, obenem pa se ne zavedajo, da so ravno oni ti, ki jih ta dejanja ne krasijo in lahko že jutri postanejo tarča nekoga drugega. Sam se trudim izboljševati vsak dan. Veseli me, da nisem isti človek, kot sem bil pred desetimi leti, da napredujem. In to svoje znanje želim predajati tudi drugim. Ne želim ga obdržati le zase, saj si želim, da bi napredovali tudi drugi. A pri nas je tako, dokler jamraš s folkom, si celo spoštovan, če pa ponujaš določene rešitve oziroma opozoriš, da se marsikaj da, pa nisi več zaželen. Če si ob tem še uspešen, pa ..."

"Nisem slep, tu notri imam srce"

Številne vaše pesmi in dueti so postali hiti, a vas to ni prevzelo.
"Na začetku so mi govorili, prva plošča, druga, tretja, vauuu, uspelo ti je. A sem vedno pojasnjeval, da tega svojega uspeha, prepoznavnosti ne morem uživati, ko se ljudje v moji bližini soočajo z raznimi težavami. Ravno ko sem izdal prvo ploščo, je nastopila recesija. Celo življenje sem živel v recesiji, delal kot norc, ob redni službi izdal ploščo Svet je lep, in ko mi je končno uspelo, je prišla recesija, z njo val nezadovoljstva in borbe posameznikov in družin, da bi preživele. Si lahko predstavljate, kako sem se počutil? Nisem slep, tu notri imam srce (potreplja se z dlanjo po levem delu prsi, op. p.), ne kamna. Tudi nisem človek, ki bi zamere vlekel leta in leta."
Ste torej ljudem, ne nazadnje zelo dobrim prijateljem, ki so vas izdali, kot piše v knjigi, pripravljeni dati drugo priložnost?
"Ne samo drugo, tudi tretjo, četrto in peto. Ko te nekaj teži, ni dobro kuhati zamer. Tudi ljudem, ki bi si zaslužili, da jih povsem izključim, ne morem zameriti. Če sem kdaj s kom moral razčistiti, to običajno opravim na štiri oči. Znam oprostiti. Ni preprosto, težko je, še zlasti, ko ti nekdo dobroto vrača v belih rokavicah z zlatim nožem v hrbet. A ne bodo me dobili na limance, da bi tudi jaz postal hejter. Prepričan sem, da lahko vsak človek napreduje. Res je, da na boljše ali slabše. A verjamem, da vsak potrebuje čas, da pride do določenih spoznanj. Vsak potrebuje iskrico in vsak od nas je lahko iskrica, ki pri drugem sproži pozitivne stvari. Sem se pa tudi naučil, da prijateljev res ni dobro imeti preveč rad. Če imaš nekoga preveč rad, je tako kot pri ljubezni, ob koncu zna zelo boleti. In takrat stečejo tudi solze."

Bolečino zlivam na papir

Pišete najboljša besedila, ko vaša duša kriči?
"V enem komadu pravim: 'Vse dobre tekste spišem na slab dan. Ko zlijem dušo na papir, pobegne smrt stran.' Vse je povezano s tem, kar nosiš v notranjosti. Ne morem pisati na silo, če v sebi ne začutim te potrebe. Pisanje je zame, kot bi rekel Klemen Klemen, moja terapija. (Slednji je edini od slovenskih raperjev, s katerim je Zlatko ostal v dobrih odnosih in ki ga ceni, piše v knjigi, op. p.). Bolečino zlivam na papir, in kdor bo dobro prisluhnil besedilom, bo spoznal, da so bila obdobja, ki niso bila cvetoča, daleč od tega. A ljudje običajno sodijo le po naslovnici. Poglobiti se je treba v vsebino.

Kot ti za vratom nenehno visi 40, 50 kilogramov

Ustvarjalno garanje vas je pred dvema letoma pripeljalo do izgorelosti. Do kakšnih spoznanj ste prišli ob njenem premagovanju?
"Najboljše je, da sem se naučil ljudem reči ne in da se mi je kljub počutju, ki mi ga je povzročala izgorelost, uspelo izvleči in iti naprej. Nisem povsem 100-procenten, kot sem bil in verjetno nikoli več ne bom, vsaj tak je moj občutek, a mi je uspelo premagati tudi izgorelost. V življenju pred tem nisem imel dveh slabih dni, nato pa se kar naenkrat začneš zbujati dan za dnem, teden za tednom, mesece, prvi trije so bili najhujši, ko biješ bitko sam s sabo, da ti uspe sploh kolikor toliko funkcionirati, kajti občutek imaš, da ti nenehno za vratom viši 40, 50 kilogramov. Pri tem me je najbolj skrbelo, kaj bo z mojimi otroki, če se meni kaj zgodi. A sem spoznal, da moram v prvi vrsti izplezati iz tega zaradi sebe. Starejši ljudje, ki jih spoštujem, so mi že pred tem govorili, da si moram v vsem tem ustvarjalnem cirkusu vzeti čas zase, najti neki ventil za sproščanje. Pa tega nisem slišal, ker mi je bilo vsepovsod z vsemi dobro. A tudi dobro odžira, in to je tisto najhujše."

"Zdaj sem doma"

Ob tem ste bili zaradi svojih bosanskih korenin nenehno deležni žaljivk, pošiljali so vas v Bosno, čeprav ste rojeni v Sloveniji. Kako se danes odzovete na tovrstne provokacije?
"S tem me samo spomnijo, da bi moral iti v Bosno večkrat, ne le dvakrat na leto. Bosno imam rad, saj vsakdo, ki ima zrno razuma, ve, kaj vse je ta narod preživljal skozi zgodovino. Provokatorje pa vprašam, ali so tako govorili tudi Bošnjakom, ki so se prihajali borit na Soško fronto? Moja Bosna nista Mujo in Haso ter čistačica Fata, bikoborbe in turbofolk. Moja Bosna so stečki, vsi veliki literati, prečudovita narava in sevdah. Moj dom pa je Slovenija. Vsakič, ko se vrnem v Ljubljano, z obvoznice zapeljem na Fužinah, in ko zagledam tamkajšnje bloke, si rečem: Zdaj sem pa doma."
Je vaša duša sevdah?
"Vsekakor. Tudi moj rap je malo sevdah, ker ustvarjam glasbo z dušo in srcem. Sevdah ti polepša dan. Kljub neizmerni bolečini, ki se izraža skozi sevdalinke. Poslušam tudi moderni sevdah, Boža Vrečka, Damirja Imamovića in Amiro Medunjanin."
Kako pa gledate na glasbenike, ki v svojih pesmih spodbujajo nacionalizem, mednacionalno sovraštvo?
"Jaz sem ubogi, bogi, bogi, bogi stvor. Ne skrbijo me ti glasbeniki, skrbijo me njihovi sledilci. Če se dotaknem ponovno Bosne. Vsi drugi bi morali začeti spoštovati Bošnjake. In ni res, kot zdaj trdijo nekateri, da so vsi, ki so bili vpleteni v vojno v Bosni, isti. Tudi Hitler in tisti, ki so se borili na drugi strani, proti njemu med drugo svetovno vojno, niso isti. A Nemci so s tem razčistili in se sramujejo Hitlerja. Na Balkanu pa je zgodba povsem drugačna. A če se vrnem h glasbenikom, ki spodbujajo nacionalizem. Ti le izkoriščajo, tako kot turbofolk, ljudi, ki nimajo svojega jaza in se morajo obesiti na nekaj. Po navadi je to navijaštvo ali nacionalizem."
Kaj pa vam pomeni vera?
"Vera je zame nekaj osebnega. Islam me dela boljšega človeka, očeta, soseda. Naj omenim samo eno misel Mohameda, ki je rekel: 'Plačaj delavca, še preden se mu osuši znoj na telesu.' Tudi zato bo na zadnjem albumu pesem o izkoriščanju delavcev. Odnos do islama, boga je zame izrednega pomena in zamerite se mi lahko samo, če mi boste žalili družino in vero. V življenju nisem zaspal, da ne bi dvignil rok in prosil za spremembe. Vse, kar sem si želel kot otrok, se mi je uresničilo, zato ne morem obrniti hrbta tistemu, ki sem ga prosil, da mi pomaga. Največji hinavec bi bil, če ne bi govoril o islamu. Ne bom pa obsojal ljudi, ki se ne želijo izpostavljati kot muslimani, saj vidijo, v kakšni družbi živimo. Niso slepi, vidijo, kaj ljudje pišejo pod članke. Zato bi bilo manj sovražnega govora, če bi ljudje lahko komentirali po družbenih omrežjih samo s pravimi imeni in priimki, ne pa, da se skrivajo za raznimi vzdevki."
Vas kot očeta štirih otrok skrbi, v kakšen svet bodo odrasli?
"Seveda mi ni vseeno, a sem skozi dosedanje življenje spoznal, da se je treba truditi in dati vse od sebe, potem pa bo, kar bo. Prvim trem otrokom sem tudi napisal še neobjavljen komad, v katerem pravim: 'Ni'ja in Aina, moji dragi hčeri. Kjer jesta dva, jejo lahko štiri. Skregani ne smete bit, čista duša je najlepši nakit.' Če bi se vsak več ukvarjal s tem, kako postati boljši človek, bi bilo mnogo bolje za vse. Verjamem, da je za vse dovolj prostora, pohlep pa je tisti, ki bo pokončal človeštvo. Nič drugega."