Boris Pahor je bil rojen 26. avgusta 1913 v Trstu in je bil eden najpomembnejših živečih slovenskih pisateljev. Njegova dela so prevedena v francoski, nemški, srbski, hrvaški, madžarski, angleški, španski, italijanski, finski in katalonski jezik, pa tudi v esperanto.
Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi.
V mladosti je bil priča rasti nacizma, leta 1920 je doživel požig slovenskega Narodnega doma v Trstu s strani italijanskih fašistov. To je opisal v romanu Trg Oberdan in v zbirki Kres v pristanu.
Slovensko osnovno šolo v Trstu je obiskoval od leta 1919, a štiri leta pozneje je moral šolanje nadaljevati v italijanščini, saj je Italija s šolsko reformo odpravila vse slovenske in hrvaške šole. Leta 1930 se je vpisal v klasično gimnazijo v Kopru in leta 1935 maturiral. Nato se je vpisal na študij teologije v Gorici, a je leta 1938 študij opustil.
Leta 1940 ga je vpoklicala italijanska vojska in ga leto pozneje poslala v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Svojo izkušnjo z arabskim svetom in istrskimi sotrpini je opisal v romanu Nomadi brez oaze.
V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci.
Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.
Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.
Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
Italijanski mediji o Pahorju: Slovo velikega pisatelja, ki je opominjal na grozote
Ob smrti Borisa Pahorja so osrednji italijanski mediji danes poglobljeno opisali njegovo delo in življenjsko pot. Poudarili so literarno vrednost njegovih del, predvsem pa pomen njegovega spominjanja in opominjanja na grozote nacizma in fašizma ter na zatiranje slovenske manjšine v Italiji.
S poglobljenim nekrologom se je od Pahorja in njegovega "zgodovinskega spomina na grozote" nad manjšinami v rimski La Repubblici poslovil tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz. Kot je zapisal, je bila Pahorjeva dolgoživost "morda maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik".
"To je bil odgovor na ostracizem tistih, ki po vojni niso hoteli vedeti, da je v 'zelo italijanskem' mestu človek, ki je sposoben pisati v drugem jeziku, še toliko bolj, če je vztrajal pri spodkopavanju pozabe v deželi, kjer je fašizem naredil najslabše. Poznali so ga povsod po svetu, razen doma. Padec te ovire je dočakal šele pri 95 letih, ko so njegovo mojstrovino Nekropola o internaciji v nacističnem taborišču po 40 letih odmrznili in prevedli v italijanščino," je poudaril Rumiz.
Kot je dodal, se je Pahor pogosto spominjal požara, ki so ga leta 1920 zanetili črnosrajčniki v slovenskem Narodnem domu v Trstu. "Ti plameni, ki jih je videl kot otrok, so bili zanj začetek zla, rasnega zatiranja, ki se je v Italiji začelo še pred tistim v Nemčiji. Trst je bil ljubljeni in prekleti kraj, kjer so si zamislili iztrebljenje Slovanov (ki so jih italijanizirali v desettisočih) in kjer je Mussolini ob divjanju navijaških množic razglasil protijudovske zakone," je spomnil Rumiz. Kot je dodal, se je na vse to danes vrnila senca zanikanja.
"Vse manj je govora o fašistih in vojni, ki so jo sprožili, da bi se spomin bolje osredotočil na fojbe, maščevanje 'slovanskih komunističnih hord' proti tistim, ki so vojno izgubili. Ko je občina Trst Pahorju ponudila imenovanje za častnega občana, ne da bi v pisateljevem življenjepisu omenila fašizem, je starec zavohal prevaro in zavrnil zastrupljeno darilo," je med drugim še opozoril Rumiz v La Repubblici.
Novico o slovesu "velikega pisatelja in intelektualca", ki velja "za največjega slovenskega pisatelja v Italiji in enega najpomembnejših glasov tragedije deportacij v nacistična koncentracijska taborišča" ter "diskriminacije slovenske manjšine v Trstu med fašističnim režimom" je objavila tudi italijanska tiskovna agencija Ansa.
Tudi na spletni strani tržaškega dnevnika Il Piccolo je naslovna novica smrt "simbola nemirnih dogodkov na vzhodni meji", ki "je bil priča požigu Narodnega doma ter pretrpel fašistični pregon, deportacijo v nacistično taborišče in blokado Titove Jugoslavije, ker se ni strinjal s komunistično vladavino". Časnik tudi spomni, da je Pahor prejemnik visokih odlikovanj Italije in Slovenije.
Corriere della Sera podobno navaja, da se je poslovil slovenski pisatelj, ki je pripovedoval o grozotah koncentracijskih taborišč. "Svojo pripadnost jezikovni manjšini je plačeval tudi po vojni kot pisatelj, saj so vrednost njegovih del, zlasti v Italiji, pripoznali z ogromno in zaskrbljujočo zamudo (...). Kljub nesporni literarni odličnosti, ki ga približuje delom Prima Levija, je morala Nekropola, napisana v slovenščini, čakati 30 let, da so jo leta 1997 prevedli v italijanščino (...), šele leta 2008 pa jo je izdal založnik nacionalnega značaja Fazi s predgovorom Magrisa," opozarja časnik.
"Kljub številnim častem, ki so mu bile izrečene, je Pahor ostal odkrita in tudi neprijetna osebnost. Ni se obotavljal kritizirati predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je leta 2007 ostro obsodil zločine jugoslovanskih partizanov, ne da bi omenil tiste, ki jih je pred tem zagrešila fašistična Italija nad slovanskim prebivalstvom. In leta 2010 je zavrnil priznanje občine Trst, ker so v obrazložitvi navedli le trpljenje, ki ga je utrpel v nacističnih taboriščih, ne pa zlorab, ki jih je utrpel pod režimom Benita Mussolinija. Popuščal ni nobenemu od totalitarnih gibanj, ki so se pojavila v Evropi po prvi svetovni vojni, ker nobeno ni popuščalo njemu in njegovemu narodu," je še zapisal Corriere della Sera.
"Boris Pahor je bil pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca"
"Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca," je zamejskega literata Borisa Pahorja ob njegovi smrti v nagovoru opisal predsednik republike Borut Pahor. "Z njegovim odhodom se končuje en čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala," je dejal.
Dodal je, da pa so "ostali spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega".
"Boris Pahor je bil, z besedami Draga Jančarja, človek s prepovedanimi sanjami, ki so postale resničnost. Bil je očividec, pričevalec, opominjevalec. Vest slovenstva, Evrope in sveta. Človek, ki je zase terjal svobodo, da misli drugače in je to enako svobodo zahteval tudi za druge," je povedal predsednik republike.
"Nemogoči potnik skozi zgodovino" je po besedah Boruta Pahorja "s svojo neverjetno življenjsko silo postal predvsem navdihovalec. Zaradi njega vemo, da si lahko upamo sanjati prepovedane sanje. Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca".
Kot je še povedal, osebno čuti globoko zadoščenje, da sta ga z italijanskim predsednikom in prijateljem Sergiom Mattarello odlikovala z odlikovanji obeh držav na dan, ko je tržaški Narodni dom po 100 letih postal znova slovenski.
Spomnil je na besede Borisa Pahorja, ki je ob tem dejal, da "odlikovanji posveča vsem mrtvim, vsem, o katerih je pisal, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki, ki se jim bo 13. julija poklonil tudi predsednik italijanske države".
"Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, srečni smo, da nam je usoda namenila Borisa Pahorja," je nagovor sklenil predsednik republike.
Poslovil se je velik človek, živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja, vzor narodne pripadnosti in življenjske pokončnosti. Njegova zvestoba slovenstvu, slovenski kulturi in jeziku ostaja naš navdih, je ob smrti Borisa Pahorja objavljeno na twitterju odhajajoče vlade.
Odhajajoči premier Janez Janša je v spominskem zapisu delil misel: "Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si." Predsednik Gibanja Svoboda in mandatar za sestavo nove vlade Robert Golob pa je zapisal: "V sebi je združeval neomajno ljubezen do slovenskega naroda. Slovenski pisatelj je postal kljub nenaklonjenim življenjskim okoliščinam in tedanjemu totalitarnemu režimu, ki je naš jezik globoko odrinil in pregnal iz javne rabe. Ni se uklonil režimu in s svojimi pronicljivimi deli zaznamoval človeštvo in slovensko manjšino. Njegov opus bo živel naprej s prihodnjimi generacijami."
Pahorju se je poklonila tudi predsednica SD in kandidatka za zunanjo ministrico Tanja Fajon. Kot je dejala, je bil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in velik borec proti totalitarizmu.
Predsednik stranke NSi in poslanec Matej Tonin je na twitterju zapisal, da je umrl velik Slovenec, pisatelj svetovnega formata in neutruden borec proti vsem totalitarizmom. Po njegovih besedah si je s svojimi pričevanji prizadeval, da se grozote vojn ne bi nikdar več ponovile.
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je povedala, da je Slovenija izgubila zelo pomembnega človeka. Pisateljevim svojcem je izrekla sožalje ter napovedala, da bodo na izredni seji DZ v sredo spomin na pisatelja obeležili z minuto molka.
Boris Pahor je umrl v 109. letu starosti na svojem domu v Trstu. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam.
Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi. Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
