(INTERVJU) Ivan Peterlin: "Boris Pahor je jeklo in naš kažipot, šport pa hrbtenica"

Kaj vas je, zamejce, tudi to poletje znova prignalo v Slovenijo, na Koroško?

"Zelo veliko delamo z mladimi in že tradicionalno, že desetletja, hodimo v Mežico, ker je to idealen kraj, da se organizirajo priprave športnikov. Pri nas je Mežica pojem. Vsi mladi odbojkarice in odbojkarji vedo, da bodo poleti odšli v Mežico. To je kot Indija Koromandija v športnem smislu. Vsi so navdušeni nad krajem, vadbenimi prostori, ki jih pri nas ne moremo niti sanjati. Zato so priprave idealne, ker otroci napredujejo in se potem v sezoni to tudi pozna. Živimo v Domu CŠOD Peca in za vso pozornost se vsa leta zahvaljujemo Mežičanom, zagotovo bomo še prišli. Naj pa povem, da se otroci že februarja začnejo pogovarjati v šoli, kdo bo s kom v Mežici spal."

Koliko mladih športnikov pa ste pripeljali letos in katere klube predstavljajo?

"To so le pripadniki slovenske manjšine v Italiji, 42 mladih, in to so le naši slovenski klubi. Športno združenje Sloga Opčine, ki hodi že 40 let v Mežico, Športno društvo Sokol z Nabrežine pri Trstu, Športno združenje Bor iz mestnega središča Trsta in Športno društvo Kontovel. To so društva, s katerimi smo zelo povezani, priprave pa so naš skupni projekt. Ti otroci pričenjajo s treningi doma, nadgrajujejo pa jih v Mežici. Ko bomo prišli domov, pa se že v začetku septembra začenja nova tekmovalna sezona covidu navkljub. Letos bomo za tekme izkoristili to, česar nismo že veliko let, in to so zunanja igrišča. Protokoli glede telovadnic so namreč zelo ostri, zato si bomo pomagali s tem."

Kako živ je zamejski šport? Kot dolgoletni profesor telesne vzgoje na slovenski šoli ga poznate do obisti ...

"Združenje, ki ga vodim, je naša slovenska športna krovna organizacija in zajema 52 slovenskih športnih društev, ki se raztezajo od Trsta pa vse do Benečije, kjer imamo žal samo eno društvo, planince. Le tam nam še ni uspelo postaviti na noge kakšne panoge, veliko je pa klubov v Trstu in na Goriškem. Brez pretiravanja lahko rečem, da je pri naših mladih šport na lestvici zanimanja absolutno na prvem mestu. Imamo 2400 registriranih športnikov, ki vsako soboto in nedeljo stopajo na igrišča, veliko pa je tudi rekreativcev - v jadranju in planinskem društvu, ki jih ne štejemo med tekmovalce. Zelo je razvito tudi področje vadbe osnovne motorike - tam absolutno pokrijemo vse naše slovenske osnovne šole do petega, šestega razreda. Prirejamo Skokičin vrtiljak, naša maskota je namreč žabica skokica. Vsem našim šolam ponujamo zelo raznolik program, ki zaobjema športne panoge, tako da imajo naši otroci polivalentno športno informacijo, potem se pa odločijo, s čim se ukvarjati."

V koliko panogah pa ste dejavni?

"V 24 panogah. Šport je naša paradna zadeva, saj z dejavnostjo in uspehi opozarjamo italijansko večino nase. Letos smo se kljub covidu z namiznim tenisom prebili celo v italijansko ligo A1 (po poročanju Primorskega dnevnika so se sicer igralke ŠK Kras Zgonik zaradi stroškov, logističnih težav in sestave ekipe, saj pri klubu ne igrajo profesionalke, napredovanju odpovedale, op. a.), jadralka Jana Germani, ki ima italijanski priimek, ampak je naše gore list in nastopa za Tržaški pomorski klub Sirena, je peta na svetu v mladinskih kategorijah, zelo uspešni smo tudi v orientiringu, kjer so štirje Slovenci iz športnega društva Gaja Padriče člani italijanske reprezentance, močni smo v tenisu, kjer smo napredovali v ligah, paradna panoga pa je, jasno, kot povsod - nogomet. Vsaka vas in zaselek ima svojo nogometno ekipo, nogometnih društev je dvanajst. V najvišji ligi igra Nogometni klub Kras iz Repentaborja, ki je bil še pred dvema letoma v italijanski ligi D, ta je že profesionalna, in je konkuriral tudi najbolj znanemu tržaškemu klubu Triestina. Imeli smo pravi tržaški derbi, na tekmah je bilo kar nekaj tisoč ljudi. Kras ima lepo travnato igrišče in močan mladinski pogon, okoli 200 mladih nogometašev."

Slovencev?

"V glavnem so Slovenci. Če gledamo s političnimi očali, moram reči, da s športom ne ravnamo hrbtenice samo fizično, ampak tudi narodnostno, utrjujemo slovenski jezik in pripadnost."

Tudi predsednik slovenskega nogometnega prvoligaša NK Tabor iz Sežane Branko Dikić je pred časom za Večer povedal, kako koristijo močno zaledje iz zamejstva ...

"V mlajših kategorijah da, pa tega niti ne forsiramo mi, 'politiki', ampak starši vidijo prvo ligo, v petih minutah je čez bivšo mejo, to ni več nobena razdalja. Šport združuje."

Na Koroškem pa je obratno, predvsem Slovenci igrajo čez mejo ...

"Tudi v Nogometnem klubu Kras, ki je naš najboljši klub, je veliko bivših igralcev iz Slovenije, tudi sedanji trener Radenko Kneževič, Dalibor Volaš, Dalibor Radujko ... Na tekme pride tudi po 500 ljudi."

Kako pa je s trenerskim kadrom?

"Pred 50 leti je bilo pedagoškega kadra bolj malo, z leti pa se je to močno popravilo, danes lahko računamo na vsaj 200 izšolanih trenerjev z najvišjo stopnjo ali fakulteto za šport, končujejo jo tako v Italiji kot v Ljubljani, tako da s tega vidika se stvari močno popravljajo."

Kako sicer zunaj športa vidite položaj Slovencev v zamejstvu, se krepi narodna zavest? Na Koroškem poznamo tako dobre kot slabe plati, je pravi interes za slovenstvo med mladimi?

"Včasih se tudi sam čudim, od kod toliko energije v naših ljudeh. Kultura, ljubiteljska na prvem mestu, šport in druge obšolske dejavnosti, vse to je na dnevnem redu. Ob vseh teh dejavnostih, kjer nam matična Slovenija zelo pomaga, sem velik optimist. Nekaj rezultatov dosegamo tudi na političnem področju, kar je zelo težko, saj smo vendarle manjšina in se ne moremo številčno kosati z večinskim narodom, moram pa tudi reči, da se stvari urejajo tudi po političnih linijah. Lani, ko je bilo srečanje med italijanskim predsednikom Sergiem Matarello in slovenskim Borutom Pahorjem, ko sta skupno stopila k spomeniku, je bilo to nekaj izrednega in to je velika pomoč za urejanje razmer tudi za bodoče čase."

Pa Boris Pahor, skupni ponos, ki ga vsi poznajo, imate kaj stikov?

"On je naš simbol, njegovih 108 let je neke vrste fenomen, pa tudi, da je pri teh letih tako čiste glave, tako odprt. On še vedno hodi po Italiji, predava 800 študentom, je zelo aktiven. Ljudje ga zelo radi poslušajo, on je živa zgodovina. V Barkovljah je malo bolj na hribčku, še vedno hodi sam in gre v tisto reber, včasih se res čudimo, kako sploh zmore. On je jeklo in naš kažipot."