Ivan Oman (1929-2019): Za njegovo mizo se je delala zgodovina

Vsak človek je, prosto po pesniku Pavčku, zase svet, in kot časnikarka sem jih spozna(va)la veliko, med njimi tudi takšne, ob katerih sem pomislila, kakšen privilegij mi je namenila usoda. Ivan Oman, osamosvojitveni politik, ki je bil najraje kmet iz Zminca, sodi med te. Trden kmet širokega obzorja, ki mu je druga svetovna vojna prekrižala načrte o šolanju, priča in akter naše burne polpretekle zgodovine, kristjan in demokrat, nekoliko zadržan, a z govorniško karizmo, nadvse zanimiv sogovornik, ob čigar odgovorih bi lahko zasmehovalci zdrave kmečke pameti zardevali od sramu, predvsem pa človek, ob katerem si imel občutek, da ga resnično ne zanimajo položaj, slava in privilegiji, marveč skupno dobro, narod in država. Pri nastajanju te, samostojne Slovenije, je res dejavno sodeloval.

Ni se obračal po vetru, mislil je s svojo glavo

Zraven je bil, in to z dušo in telesom, prav od začetka nastajanja nove države in sistema, torej vse od ustanovitve SKZ, ki je bila, kot je rad poudarjal, prvi korak k demokratičnim volitvam 1990. Kasnejši boj za prvenstvo, katera stranka je bila prej, njegova kmečka oziroma ljudska, ki je nastala iz SKZ, ali Tomšičeva socialdemokratska, se mu je zdel smešen. Čeprav je pokojnemu Francetu Tomšiču rad priznaval zasluge za marsikaj, je bil ponosen, da si je prav SKZ upala narediti prvi korak naprej, za njo pa so začeli ustanavljati stranke kot po tekočem traku še drugi. V njegovi hiši se je ustanavljal tudi Demos, na Omanovo povabilo so se tam namreč zbrali predstavniki novih demokratičnih gibanj (strank), demokratov, socialdemokratov, krščanskih demokratov in SKZ, da bi se dogovorili za enoten nastop na prvih demokratičnih volitvah, saj razdeljeni ne bi imeli možnosti za uspeh. Na enem od sestankov je padel celo predlog, naj bo Oman predsednik, a ga je zavrnil. Nikoli mu ni bilo žal. "Kot kmet sem moral racionalno ravnati s časom," je argumentiral svojo odločitev in dodal, da je bil Jože Pučnik na čelu Demosa prava izbira, saj je bil v vlogi koordinatorja zelo dober.

Takrat, leta 1992, je bil namreč prepričan, da bi še lahko uresničili njegovo zamisel o obnovi nekdanje Koroščeve ljudske stranke oziroma stranke po vzoru nemške CDU, ki je bila zanj "stranka na bazi krščanske demokratske politične filozofije, ni pa zadrta klerikalna stranka", a ga niso poslušali, čeravno je ljudsko stranko vodil (in jo danes, po letih združevanj in razhajanj, spet) njegov zet Marjan Podobnik. Oman je ves čas poudarjal, da mu nista blizu ne model brutalnega liberalizma, v kakršnega se je pri nas vse skupaj sfižilo, ne model socializma, ta utopični model, iz katerega ne more nič biti, ni pa ugovarjal oznaki, da je krekovec, čeprav se je ob tem spomnil, da so Kreku govorili "rdeči socialist v črnem talarju". Skratka, prepričan je bil, da bi morala Slovenija po poti socialne tržne ekonomije, koncepta, ki ga je zagovarjala avstrijska ljudska stranka in pred vojno tudi slovenska, ne pa v tak kapitalizem, "ki mu je cilj samo profit".

Umirjen, a brez dlake na jeziku, kritičen

Vodenje kmetije, ki se je preživljala z mlekarstvom in je obdelovala kakšnih dvajset hektarjev zemlje, je že zdavnaj prepustil sinu, enemu od sedmih otrok, ki sta jih imela z ženo Marijo, sam pa je na njej pomagal po svojih močeh. V javni prostor je posegal samo še občasno s svojimi izjavami, v katerih je bil, umirjen, a brez dlake na jeziku, kritičen tudi do svojega desnosredinskega kroga. Ves čas je poleg dela za narodno spravo kot recept za boljšo Slovenijo poudarjal vrnitev h krščanstvu. "Nekje sem zapisal, da bi morali biti kristjani sol zemlje, pa je vprašanje, kaj se zgodi, če se sol spridi. In mislim, da je veliko soli sprijene," mi je dejal. Kritičen je bil tudi do šole, od katere je pričakoval, da bo vzgajala ljudi v zavedne Slovence.