Po mojih dveh mandatih v Evropskem parlamentu, ki se iztekata te dni, v času, ko poteka predvolilna kampanja, po ničemer primerljiva s prejšnjimi, se mi zdi najpomembnejše od vsega, kar bi imel sporočiti, to, da je Evropska unija, navzlic slabostim in krizam, skozi katere se prebija, za narode in države, ki so se združili pod enotno zastavo, najboljša in nezamenljiva možnost.
V prvem mandatu (2009-2014) sem kot poslanec, izvoljen na listi stranke Zares, članice skupine liberalcev in demokratov ALDE, Evropski parlament doživel kot svobodomiselno in demokratično platformo, v kateri je različnost pogledov na dogajanje v Evropi in v svetu ne samo dovoljena, ampak tudi zaželena. Politična kultura in diskurz v Evropskem parlamentu sta se bistveno razlikovala od ostrih ideološko motiviranih spopadov v slovenskem državnem zboru. Moj prvi mandat je bil, kot se je pozneje pokazalo, labodji spev Evrope v miru s svetom in Evropejcev med seboj.
Krivdo za tako marginalizirano vlogo Evropske unije moramo prevzeti predvsem sami
