Članstvo na lanskih parlamentarnih volitvah zmagovalne SDS se bo danes v Ljubljani zbralo na slavnostni akademiji ob praznovanju 30. obletnice začetkov stranke. O naravi stranke, ki je tesno povezana s politično figuro Janeza Janše, ki jo vodi že 26 let, in o pečatu, ki jo je v novejši slovenski politični zgodovini pustila stranka, ki se pohvali z okoli 30 tisoč člani, smo govorili z enim od njenih najvidnejših članov, Milanom Zverom, podpredsednikom stranke in evropskim poslancem, ki v teh dneh ob strankinem jubileju predstavlja knjigo z naslovom 30 let zvestobe Sloveniji.
"Zadnjih trideset let je SDS najbolj trajna in stabilna stranka v slovenskem političnem prostoru. Osemkrat je zmagala na različnih volitvah. Težko bi našli stranko, ki je tako kljubovala vsem čerem časa kot SDS in nikoli ni bila medijsko podprta s strani dominantnih medijev, a je kljub temu ohranjala močan položaj. Tudi ko je bila stranka v opoziciji, sicer večino časa svojega obstoja, je bila vedno proaktivna, predlagala je veliko sprememb v dobro Slovenije," tri desetletja delovanja svoje stranke strne politolog Zver, ki SDS opiše kot zgodbo o uspehu.
Zver: Z Janšo upamo na nove zmage
Stranka ima po Zveru uspešno zgodbo, je dobro vodena in dobro upravljana. "Ima odločno organizacijo in strukturo, toda tisto, kar je dodana vrednost glede na druge stranke, na primer bivšo LDS, je, da je dejansko skovala organsko vez med člani, ki jih res povezuje ljubezen do domovine, najbolj izražena vrednota v SDS," kot bistvo SDS izpostavi Zver, ki meni, da stranko povezujejo vrednote in načela ter precej manj interesi, kar je bila značilnost LDS. Za prihodnost stranke Zvera ni strah, saj ima SDS po njegovem razvite vse vidike stranke kot trajne organizacije - in se razlikuje od ad hoc političnih organizacij, kot smo jim priča zdaj pred vsakimi volitvami: "SDS ima zelo dobro kadrovsko sestavo, strokovni svet ima kompetentno kadrovsko sestavo, stranka pa je vedno pripravljena na prevzem oblasti."
Zverov pogled v četrto desetletje delovanja stranke je pogled kontinuitete s predsednikom Janšo na čelu. "Želim si, da ne bi bilo takšnega pogroma, kot smo ga bili deležni tretje desetletje. A po drugi strani je to utrdilo stranko in tudi njeno vodstvo," je povedal Zver in dodal, da ima SDS še vedno relativno mladega predsednika, čeprav je dolgoletni predsednik. Povratek na oblast z Janšo na čelu je po njegovem mnenju odvisen od zunanjih dejavnikov. "Lani ob zmagi SDS so se vse stranke zarotile proti največji stranki. To se včasih zgodi kje drugje po Evropi, ni pa običajno. Upam, da se bodo zadeve v prihodnjem desetletju umirile, da se bo demokratični prostor bolj umiril in da bomo dobili manj strank, a bolj sposobnih in učinkovitejših," zaključi Zver.
Brejc: Iz napak se niso prav nič naučili
Mihael Brejc, nekdanji podpredsednik stranke, ki je iz nje izstopil leta 2012: "SDS je v treh desetletjih postala močna, dobro organizirana stranka, v kateri je veliko sposobnih in dobrih ljudi. Pomembno vlogo je odigrala pri vzpostavljanju demokracije v Sloveniji in ne glede na ceno opozarjala na številne zlorabe oblastnikov in njihovih omrežij. Žal je storila tudi veliko napak, iz katerih se ni prav nič naučila. Zato ostaja osamljena z relativno stabilno, vendar nezadostno podporo volivcev. SDS ob jubileju želim vse najboljše in srčno upam, da bo bolj resno vzela Einsteinov nasvet: Nič ni bolj prepričljiv znak 'norosti' kot dan za dnem delati isto stvar na isti način in pričakovati, da bo rezultat drugačen."
Od socialne demokracije prek neoliberalizma do protimigrantske stranke
Po smrti Jožeta Pučnika leta 2002, ko je SDS postala že najmočnejša stranka na pomladnem polu – za to je bilo potrebnega kar nekaj časa in sporov, da je prišla do tega -, se začne obrat proti konservativni politiki. "SDS se takrat včlani v EPP in se profilira kot klasična desna stranka. V obdobju 2002-2009 pa postane glavna neokonservativna stranka v Sloveniji. SDS namreč po svojem izvoru ni konservativna, takšna je postala z načrtnim prevzemom konservativnih vrednot," drugo fazo transformacije SDS opiše Lisjak Gabrijelčič, ob tem pa spomni, da SDS ni imela neoliberalizma v ekonomski politiki pred letom 2004, ko je prvič sestavila vlado. Še leta 2004 se Janša v intervjujih razglaša za levičarja.
Tretja faza transformacije pa nastopi leta 2009, ko se zaradi krize zruši slovenski politični sistem, SDS pa postaja vedno bolj radikalna: "Glavni preobrat se zgodi v času druge Janševe vlade, vseslovenskih vstaj in afere Patria. Prav afera Patria je katalizator prehoda SDS iz desnosredinskega modela v populistično neodesničarstvo." A poskus mobilizacije volilnega telesa okrog Janševega mučeništva v aferi Patria po oceni Lisjak Gabrijelčiča precej eklatantno spodleti, iz zagate pa se SDS reši leta 2015, ko povsem na novo izumi identiteto protimigranstke stranke. Takrat se je zgodila tudi zelo jasna naslonitev na Viktorja Orbana, zaradi česar glede na razvoj dogodkov zdaj SDS grozi izolacija še v EPP.
Rupel: SDS je grešni kozel in bavbav
Dimitrij Rupel, včasih tesen Janšev zaveznik, da so "manj spretne slovenske socialne demokrate v socialistični internacionali spodrinili spretnejši bivši komunisti, torej sta Pučnik in njegov naslednik Janez iskala alternativno mednarodno povezavo. Našla sta jo v Evropski ljudski stranki. Seveda je škoda, da Slovenija po zaslugi bivših komunistov nima moderne socialne demokracije, ki bi jo lahko predstavljala SDS. Takšno stranko bi tudi težje stigmatizirali kot desničarsko stranko. SDS je desno-sredinska stranka, ki je po letu 2008 zaradi slovenskih političnih posebnosti tako rekoč ves čas v ognju in se ves čas brani pred večinoma neupravičenimi očitki, kritikami, diskvalifikacijami. Kljub vsemu trdna in uspešna stranka, ki pa je postala na Slovenskem neke sorte grešni kozel in bavbav, proti kateremu se je po zadnjih volitvah zbrala pisana politična druščina. To druščino povezuje predvsem odpor do SDS in njenega voditelja."