Vedenje ali zavedanje o tem, kakšno bo vreme v prihodnjih dneh, včasih vzbuja tudi mešane občutke. Morda nekoliko podobno, če se skušate vživeti, kot da bi poznali del svoje prihodnosti. A seveda manj usodno (pa ne samo v negativnem smislu).
Smo pred občutno vremensko spremembo, mejo, če hočete. Do zdaj nam je vreme dobesedno prizanašalo z jesenskim hladom in tudi z deževjem. Po burnem poletju je bilo seveda tako obdobje več kot dobrodošlo. Pravo razvajanje, če smo pošteni! Varčujemo pri kurjavi. Hodimo poletno oblečeni. Kopamo se v morju, vreme nas ne moti pri delu, res, kar se vremena tiče, precej brezskrbni časi. Prijetno nam je in verjetno ga ni med nami, ki si po tihem ne bi želel, da bi še kar trajalo, pa čeprav vemo, da ne bi bilo dobro, če bi bilo predolgo tako. In čeprav vemo, da enostavno ne more biti v neskončnost tako. Dnevi so vse krajši, jutranja megla se vleče krepko v dopoldanski čas, a ko posije sonce, na vse to pozabimo.
Ampak že nekaj dni z veliko gotovostjo vemo, da se bo tole vremensko uživanje v nedeljo končalo. Malo čuden občutek, ne? Namreč da nam je prijetno in da je samo vprašanje časa, ko nam ne bo več. Vsaj jaz to občutim na nek čuden način. Kot da bi se imel čas poslavljati od nečesa in tega ne bi smel zamuditi. Kot da bi zaradi tega, ker vem, kdaj nas bo ta blagodejna jesenska toplota zapustila, imel točno določeno količino časa, da se od tega poslovim, da izkoristim vsak dan posebej. Kot da bi moral vse skupaj občutiti še bolj intenzivno, se vsega še bolj zavedati in občutiti vse, od jutranje meglene vlage do popoldanske toplote in smejoče se sončne svetlobe, poševnih senc poznega popoldneva in večernih sončnih zahodov. In si vse to vtisniti v spomin, tudi občutke, ki seveda slej ali prej minejo, a kljub temu.
Če ne bi vedeli, da bo prišlo do spremembe (na slabše, ampak to ni prava beseda), bi ti dnevi minevali bolj mimogrede. Tako pa so postali nekako pomembnejši, morda nisem uporabil najboljšega izraza, postali so bolj del našega zavedanja in občutenja, kot vse prijetno, od česar se bomo morali prej ali slej posloviti. Podobno je, kot ko se zvečer, ko smo preživeli lep dan, ali ko smo čez dan naredili nekaj dobrega ali opravili neko delo, ki nas je čakalo in nas težilo že dalj časa, pa smo si ga sneli s hrbta, umirimo, imamo čas razmisliti o dnevu, ki se končuje, se umiriti in morda opazovati, kako se dan počasi končuje. Zremo v sonce, ki zahaja, in vemo, da se bo kmalu končalo. Kadar imam čas občutiti konec dneva, dnevne svetlobe, je to zame poseben čas. Po eni strani slovo, a po drugi spet zavedanje, da to ni konec, ampak tudi začetek novega. Tako je pač, dokler živimo. Potem pa nam ni več pomembno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
