Pogosto razmišljam o tem, kako so se počutili ljudje, ki so živeli, na primer, pred prvo ali drugo svetovno vojno. Preden se je začelo, se je dogajalo marsikaj, a najbrž so vsi živeli običajno življenje, kot da se ne bo nič zgodilo. Morda je mnoge skrbelo, nekateri so opozarjali, da vse bolj vre, da se odnosi zapletajo in podobno. Kaj so dejansko občutili običajni ljudje, preden se je vojna začela? Je bil občutek, da bo to skoraj neizogibno, splošen, ali so vsi do zadnjega upali, da ne bo nič, da bodo živeli v relativno mirnem svetu naprej?
Je danes kaj drugače? Nihče od nas, vsaj upam, da je tako, ki živimo "običajno življenje malih ljudi", si ne želi vojne. Samo tega ne, kajti ko se enkrat začne, pridejo na plan stvari, ki si jih prej ne bi predstavljali. Človek postane zver, na površje pridejo osebne zamere, skrita sovraštva in še in še. Vojna je grozen čas. Skoraj vedno se izkaže, da bi bilo bolje, da je ne bi začeli, ampak da bi se skušali pomiriti brez nje. Kajti vojna se prej ali slej konča in potem celimo take in drugačne rane, popravljamo škodo, trpimo (skoraj) vsi in ugotavljamo, da bi bilo bolje, če se ne bi stepli med sabo. V današnjih časih vemo, da je vojna vir izjemnega onesnaževanja, tudi vir ogromnih emisij toplogrednih plinov, proti katerim se že dolgo neuspešno borimo. Morda pa prav ta občutek brezizhodnosti glede izboljšanja stanja pri podnebnih spremembah vodi do zaključka, da "kamor gre bik, naj gre še štrik", in če bo vojna, itak ne bomo kaj dosti več izgubili. Ko spremljam, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu, me je groza. Kaj, če bi nekdo ubil mojega vnuka?! Kaj, če bi posilili mojo hčer, kaj, če … Ko izkušnje postanejo osebne, je resnica precej bolj kruta, kot če jo spremljamo po časopisih in televiziji.
Vojna zaznamuje vsakogar. Vsak, ki se v vojni bori ali postane žrtev, ne mislim s tem, da izgubi življenje, ampak, še huje, da mora živeti naprej ob trpljenju in smrti svojih najdražjih in uničenju, ki ga vojna prinaša, ob uničenju okolice, ki jo imaš rad, ki ti nekaj pomeni, ostane zaznamovan. Rane se celijo dolgo, vse se sploh ne zacelijo. Po eni strani se borimo proti terorizmu, po drugi pa ravno s svojim delovanjem vsak dan proizvedemo stotine, tisoče ljudi, ki nimajo ničesar več izgubiti in ki so polni neskončne žalosti, zamere, jeze in ki bodo v prihodnosti potencialni teroristi. Mi jih dobesedno proizvajamo, skoraj nagovarjamo jih k temu, da jim bo vseeno za svoja življenja in da bo zanje morda celo odrešitev, če se bodo razstrelili kje med množico ali kje drugje in s tem povzročili nove zamere, maščevalnost, žalost … Neverending story.