Letos smo priča, lahko bi rekli, poplavi dobrodelnosti. Menda smo Slovenci znani po tem, da radi prispevamo za ljudi v stiski. Človeku se včasih kar oči orosijo ob tem, kaj vse zmoremo, če stopimo skupaj. No, po eni strani je skoraj najlažje zbrati denar, po drugi pa ga je precej težje čim učinkoviteje porabiti. In tu se začne enotnost hitro krhati in mnenja razhajati.
Ampak zakaj bi iz tega delal tragedijo in še en razlog razdvajanja? Ali ni povsem razumljivo, da smo lahko različnih mnenj, kaj je nujnejše, kaj bolj smotrno? Seveda pa ni dileme, ko začnejo prihajati na dan spoznanja in dejstva, da se kdo s tem denarjem okorišča in da se zbrani denar porabi za objekte, rešitve, ki so pomanjkljivi. Najbrž je to težava, ki je neodvisna od tega, kdo je na oblasti, saj smo ljudje "iznajdljivi" in goljufije in okoriščanje so vedno prisotni. A take situacije so zelo prikladne za vpitje "primite tatu", da odvrnemo pozornost od sebe. Letos je ta problematika zaradi izjemno velike škode, ki so jo povzročile vremenske ujme, še toliko bolj aktualna.
Ni dober občutek, da denar, ki si ga daroval z dobrimi nameni, nekdo preusmerja v lasten žep ali da ga prejme za slabo opravljeno delo. Če je tega preveč, izgubimo zaupanje. Bomo v prihodnosti še darovali? Pri manjših stvareh je verjetno lažje upravljati denar, saj ga lažje preverjamo, pri velikih projektih je to zagotovo težje. V velik sod je lažje zabiti pipico kot v majhnega, kjer to takoj opazimo. Predvsem se pri tem kaže, kakšni smo ljudje. Enostavno ne razumem, kako si nekdo mirne vesti polni denarnico na tak način. Kdo je dejanski krivec, tisti, ki je to izkoristil, ali ta, ki ni dovolj nadziral? Tu so še tisti, ki pomagajo pri takih obtokih. Vsekakor se dejanja najbolj zaveda ta, ki denar nenamensko ali slabo porabi, torej tisti, ki dela izvaja. Delodajalcu morda lahko verjamemo vsaj to, da je nekoga najel v dobri veri, da bo pošteno opravil delo, pa ga je prinesel naokoli. Seveda pa ni nemogoče, da sta to naredila z roko v roki, a vsaj možnost, da nista, obstaja.
Kaj nam torej preostane? Ali naj si rečemo, svet je tako pokvarjen, da nikoli več ne bom ničesar daroval v neko malho, iz katere se bo denar porabljal, ne da bi jaz lahko na to vplival? A če bi že lahko vplival, ali bi bilo možno uskladiti želje vseh, ki so darovali? Seveda ne, najbrž je dejansko edina možnost, da denar nekdo zbere in potem načrtuje, kako se bo porabljal. Z majhnimi zneski vsakega posameznika ne bi naredili nič. In pri tako velikem opustošenju, kot smo ga utrpeli letos, tudi če stopimo skupaj v ožjih skupnostih, ne naredimo kaj dosti, tu je res potrebna solidarnost na državnem, če ne tudi na meddržavnem nivoju. Jaz sem, na primer, sklenil, da bom daroval tudi v prihodnje in se enostavno ne bom ukvarjal z anomalijami, ki najbrž vedno bodo - boljšega sistema za zdaj nimamo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
