Je Jadranka Rebernik genij ali prodana duša? Ne eno ne drugo.

Utrip, ki ga je to soboto naredila Jadranka Rebernik, je samo ena od mnogih povprečnih oddaj, ki jih lahko gledamo iz dneva v dan — če le redno gledamo Televizijo Slovenija. S stališča neobremenjenega izbirčnega gledalca nič posebnega. Saj smo vajeni.
Ker pa je avtorica zastavila Utrip z desničarskih pozicij, je občinstvo oddajo opazilo — in jo po svojih političnih prepričanjih razglasilo bodisi za janšistično sramoto nacionalne televizije ali za vrhunski prispevek, ki rešuje čast TVS.
Oboje je čista neumnost. Rebernikova ni v svojem sicer nespornem desničarstvu povedala nič takega, česar ne bi slišali že stokrat. Ni pa povedala tudi nič takega, da bi jo zaradi novinarskega mnenjskega poguma, pronicljivosti, originalnosti občudovali.
Ne sprašujte se, ali je Jadranka Rebernik genij ali prodana duša. Nedvomno ni ne eno ne drugo. Vprašajte se raje, kaj je narobe z vami, da jo bodisi v nič devate ali kujete v zvezde samo zato, ker je desničarka.

Nacionalni TV populizem

Jadranke Rebernik ne kritiziram zato, ker je desničarka, ampak zato, ker je populistka. TVS nas je dodobra navadila na populizem. Zlasti na levega. Najbolj prominentna individualna ekspozitura levega populizma je Eugenija Carl, ni pa seveda edina.
V uredniškem smislu pa je glavno leglo nacionalnega TV senzacionalizma — ki je seveda sinonim za medijski populizem (govorim o notranjepolitičnem, dnevno-informativnem programu) — oddaja Tednik z Jeleno Aščić. (BTW, se še spomnite njenega slavnega Utripa pred tremi leti, ko je "vodja opozicije [snoval] svojo vojsko"?)
Neke vrste levi populizem, sicer bolj intelektualne sorte, je tudi Studio City.
Toda ali bi moral biti tako vsegliharsko in pluralistično nor — ali pošten ali kaj?! —, da bi glede na omenjene primerke levega populizma na Televiziji moral pozdravljati desnega kot nujno potrebno protiutež?
Naj zato aplavdiram Jadranki Rebernik, ker je za razliko od drugih, roko na srce manj mnenjskih avtorjev Utripa desničarka?
Ne, ne bom.
Naj zato aplavdiram Igorju Pirkoviču, ki v svojem desnem getu na TVS 3 vodi debatne oddaje, kot da so njegove najbolj mokre sanje to, da bi s povabljenci kot Igor Lukšič in tisti tip s čudaškimi špegli nekega dne postal sovoditelj VV Faktorja?
Ne, ne bom.

Antija

Strinjanje kot kriterij

Kaj naj si mislimo o tem, da levičarji sesuvajo Jadranko Rebernik samo zato, ker je desničarka, desničarji pa jo hvalijo samo zato, ker je desničarka — čeprav v resnici ni zelo drugačna od drugih kolegov in kolegic? Jaz na to pravim, da je to dokončni kredibilnostni potop vsaj TVS, če že ne slovenskih medijev nasploh.
Jadranka namreč še zdaleč ni edini tak primer. Danes prevladujoče merilo za ocenjevanje moralnih, profesionalnih, intelektualnih, celo človeških kvalitet in kapacitet ne samo novinarjev je stopnja strinjanja z njihovimi stališči. Posplošujočega in poenostavljenega strinjanja, da se razumemo. Strinjanja na podlagi polpismenega razumevanja, predstav, predsodkov, nerazgledanosti, nenačitanosti in domnev, pa še brez kakršnegakoli truda, da bi zaznavali eventualne finese in moralno ekvidistanco.
No, roko na srce, le kako bi kdo lahko to sploh opazil, ko pa se le redkokdo s tem odlikuje?
A neglede na to je zdaj Jadranka Rebernik — pa tudi Igor Pirkovič, ki mu je ona šefica — v podobnem položaju kot Jože Možina. Lani poleti sem o njem napisal:
"Jože Možina si je na TVS ustvaril tržno nišo — vsebinsko, profesionalno, delovno, politično, ideološko tržno nišo — in je zdaj nedotakljiv. Njegova novinarska svoboda je neomejena. Lahko si privošči ustvarjanje totalno negledljivih, tudi tri ure dolgih, uredniško in televizijsko neobdelanih oddaj — oddaj pod vsako kritiko, pa mu nihče ne bo nič rekel.”
Ni jim hudega. Še posebej ne njej. In le kako bi ji lahko bilo, ko pa je zaposlena kot desničarska komentatorka? Fantastičen opis dela in nalog!
Prvotno objavljeno na Fokuspokusu.