Vrsto let že delam kot biologinja in pripravljavka strokovnih mnenj na področju zaščite voda, zato sem se glede na ukrepe, ki jih sprejema ministrstvo za okolje in prostor v zadnjem času, odločila, da napišem tale prispevek.
Ni skrivnost, da je v prvem planu dokončanje projekta izgradnje hidroelektrarne (HE) Mokrice na spodnji Savi, nato pa gradnja verige novih hidroelektrarn na edinem še ohranjenem sklenjenem odseku Save med Medvodami in Vrhovim (tako imenovana srednja Sava), za kar so bile pred kratkim podpisane koncesijske pogodbe.
Kaj bi bilo narobe z gradnjo verige hidroelektrarn na srednji Savi? Reka je dinamičen sistem, ki dobro funkcionira le, če svojo naravno dinamiko v največji meri ohrani. Ustvarja in omogoča tvorbo raznolikih struktur, kot so prodišča, brzice, tolmuni, obrežne plitvine s počasnejšim tokom ... Navedene strukture dajejo življenjski prostor različnim vrstam, več za ekosistem značilnih vrst pa daje le-temu tudi stabilnost in samozadostnost.
Bolj ko sta naravna rečna dinamika in razgibanost porušeni, bolj je sistem ranljiv in nestabilen ter manj vrst preživi. S tem, ko gradimo jezove in monotona akumulacijska jezera, rečni tok ustavimo in poplavimo vse naštete raznolike strukture. Polagoma v akumulacijskih jezerih določene rečne vrste izumrejo. Ob tem se pogosto naselijo oziroma prekomerno namnožijo tujerodne vrste, recimo pri ribah srebrni koreselj, ki je proti spremembam rečnega prostora zelo odporen. Celotna veriga elektrarn ima na reko zaradi pomnožitve vplivov še toliko slabši učinek.
Srednja Sava je med drugim pomemben življenjski prostor sulca, naše največje postrvje vrste in endemita donavskega porečja. To populacijo je Slovenija leta 2013 zaščitila z razglasitvijo mednarodno zavarovanega območja Natura 2000. Glavni dejavnik, ki ogroža populacije sulca, sta uničenje habitata in sprememba rečnega toka, kar je posledica izgradnje hidroelektrarn.
Hidroelektrarne (jezovi) zadržujejo prod, ki ga reka transportira s seboj. S tem, ko reki večjo količino transportnega materiala odvzamemo, dobi voda večjo moč in hitrost ter prične prekomerno spodjedati rečno dno pod jezovi, nivo podtalne vode pa se prične zniževati.
Pomanjkanje proda pa ima negativen vpliv tudi na drst rib, saj mnoge vrste ikre odlagajo prav na prod. Težava, ki je zagovorniki hidroelektrarn ne omenjajo, je tudi tako imenovano konično obratovanje, nenadno in potencialno nevarno (primer utopitve otroka v Soči letos avgusta) nihanje vode, ki se pojavlja tako v akumulaciji kot pod jezom. Nenadno nihanje vodostaja ima negativen vpliv tudi na vodne organizme. Ikre, ki so jih ribe odložile v času višje vode, ob sunkovitem znižanju vodostaja ostanejo na suhem in propadejo. Nenaden močan tok vodne organizme odplavi.
Pri gradnjah z vplivi na okolje je predlagana celo prepoved izdaje negativne odločbe mnenjedajalcev, kar je absurdno
Reka, ki se ustavi, izgubi svojo samočistilno sposobnost. Zaradi zastajanja vode v akumulacijah se po dnu prekomerno nalaga mulj, v katerem se kopičijo težke kovine in druge strupene snovi. S tem se poslabša kvaliteta vode. Nalaganje mulja v strugi otežuje tudi drst rib, kajti če ikre prekrije mulj, ne morejo preživeti.
Ko rečni režim tako močno spremenimo, to vpliva na podtalnico, ki je vir naše pitne vode. Kakšne bi bile posledice izgradnje hidroelektrarn na srednji Savi za ljubljanski vodonosnik, od katerega dobiva (za zdaj še) kakovostno pitno vodo velik del Ljubljane, si ne upa zanesljivo napovedati nihče. "Nujnost" gradnje hidroelektrarn je pogosto utemeljena z evropskimi zahtevami po razogljičenju in prehodu na obnovljive vire energije.
Toda hidroelektrarne niso edini način za dosego teh ciljev. Evropska Vodna direktiva (Water Framework Directive, 2000/60/EC) državam članicam narekuje cilj, da morajo doseči dobro stanje voda, in navaja, da voda ni kot drugi tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako.
Evropska komisija je v okviru Evropskega zelenega dogovora, pod poglavjem Strategije Evropske unije (EU) za biotsko raznovrstnost do leta 2030, zapisala, da moramo za obnovitev degradiranih kopenskih ekosistemov povrniti najmanj 25 tisoč kilometrov rek v EU v stanje pred njihovo regulacijo. Dokument izpostavlja še, da je od narave odvisna kar polovica svetovnega bruto domačega proizvoda (40 bilijonov evrov), obnova narave pa bo v središču načrta EU za oživitev gospodarstva po pandemiji koronavirusa.
Raba prostora mora upoštevati več različnih vidikov (okoljevarstvenega, gospodarskega, rekreacijskega …). V Sloveniji že imamo kar 21 velikih hidroelektrarn, osem od teh jih je na reki Savi. Ob izgradnji nove verige hidroelektrarn bi gospodarska raba voda močno prevladala nad drugimi vidiki. Zaradi takšne nesorazmerne prevlade interesa energetskega izkoriščanja bi na okoljski ravni nastala izjemna škoda s posledicami, ki bi zaznamovale več desetletij, več generacij in (ker Sava ne teče samo po Sloveniji) tudi več sosednjih balkanskih držav.
Odločitev o načinu in količini pridobivanja energije zato nikakor ne bi smela biti zgolj v rokah posameznika ali vsakokratne vlade. Pri odločanju o tako pomembnem vprašanju je nujen konsenz strokovnjakov različnih strok in širše slovenske družbe s skupnim načrtom, ki bo najprej predvidel, koliko energije v resnici potrebujemo (ob upoštevanju varčevanja, o katerem pa se kaj dosti ne govori), in nato, od kod in v kolikšnem deležu jo bomo pridobili.
Brina Sotenšek je biologinja, zaposlena na Zavodu za ribištvo Slovenije, kjer se ukvarja s pisanjem mnenj o vplivih gradbenih posegov na vode oziroma ribe. Prispevek je zapisala v svojem imenu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
