Rad vzamem knjigo v roke. Knjiga - mnogo natiskanih strani, nič za oko lepega, bi človek rekel. Zakaj potem raje berem knjigo, objekt, množico vezanih listov s platnicami na obeh straneh, kot pa samo besedilo na ekranu? Pustimo vnemar, da nam ekrani kvarijo in utrujajo oči, naj bo bralnik, kjer teh učinkov ni, ali pa so res majhni. Ne vem, ampak bralnik je lahko hkrati roman Pod svobodnim soncem ali Ime rože, lahko je strokovni članek ali zbirka Pavčkovih pesmi.
Ko vzamem knjigo nekega avtorja v roke, se nekako poistovetim z njo, navežem intimen odnos, ki ga na bralniku ali na računalniškem zaslonu ne občutim. Preberem, kdaj je bila izdana, kdo je morebitni prevajalec (še kako je od prevajalca odvisno, kakšno je besedilo). Vtis naredi tudi grafična podoba. Še posebej pride to do izraza pri otroški literaturi. Ne bom pozabil ilustracij, ki sem jih bil deležen kot otrok! Res, koliko neverjetno sposobnih ilustratork in ilustratorjev imamo Slovenci! Vedno je naredilo vtis name, kako so sposobni približati se otrokom, kako nekaj narisati prav zanje! Žal "kindle" tega ne premore. Tudi obračati strani je čisto nekaj drugega kot pritiskati na gumb in osveževati oziroma spreminjati strani na elektronskih napravah. Knjiga ni samo vsebina, je tudi predmet. Ki vam zaseda prostor na polici in lovi prah, vem, vem!
Minimalizem je res bolj naklonjen elektronskim napravam, res so bolj vsestranske, namesto knjižne police imate torbico, ki ... A knjiga ni le vsebina, ampak tudi vse drugo. Podobno je morda s fotografijami. Kdaj ste nazadnje dali izdelat fotografijo na papir in jo prilepili v album? Sem dinozaver? Ampak kako z veseljem listamo po starih albumih, kajne? Koliko časa bodo vzdržale fotografije v digitalni obliki? Najbrž si arheologi ne bodo meli rok čez kakih tri tisoč let, ko bodo kopali po arheoloških plasteh ostankov naše civilizacije, kajti ne predstavljam si, da bi naša elektronika vzdržala toliko časa nekje pokopana, morda večkrat premočena ali pregreta od naravnih pojavov. In tudi če bi kaj ostalo, kdo bi pa lahko kaj prebral iz današnjih nosilcev podatkov, kot so računalniški diski, morda še ključki ali kaj drugega. Kaj naj bi bil povzetek vsega povedanega?
Da naj vendar vsaj zaradi arheologov še vedno beremo knjige, razvijamo fotografije in jih lepimo v albume ali pa naredimo kaj drugega iz neke snovi, ki ostane, ne pa samo elektromagnetnih zapisov? Seveda ne! To je bil samo zapis človeka, ki se mu počasi izteka rok trajanja in ki je ugotovil, da ta občutek, da nekje morda malo zaostaja za uporabo trenutne tehnologije, in občutja tega sveta čakajo vsakogar, ki bo prišel v moja leta. Zdaj razumem, zakaj je očetov stric nekoč rekel, da so bili včasih boljši časi, pa se je meni zdelo to povsem nerazumljivo, kajti takrat je bil on mlad. Dolgo je trajalo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
