"Kaj boš mela?" Strokovnjakinja jasno: Tikanje strank v gostinskih lokalih je nedopustno

"Sedela sem v kavarni v nakupovalnem centru. Bila je gneča, zato sem na postrežbo čakala dobrih deset minut. Ko sem natakarja, bil je dijak ali študent, prosila, da bi naročila, je bil njegov odgovor 'kaj boš mela'," o nespoštljivem odnosu natakarja spregovori sogovornica. 
"S hčerko sva sedeli na terasi lokala, sicer zelo prijetnega in obljudenega, ko me je natakarica nagovorila z besedami 'kaj lahko danes prinesem gospodični'. Stara sem 54 let in takšna opazka se mi je zdela celo malo žaljiva," se dogodka izpred nekaj mesecev spominja druga sogovornica. Tudi tretji sogovornik, študent, ki zaključuje magistrski študij, opaža, da ga v gostinskih lokalih pogosteje kot vikajo kar tikajo. "Kaj ti lahko prinesem, izvoli in kaj boš pil je samo nekaj od vprašanj, ki jih dobivam. Zdi se mi, da tikajo predvsem mlajši ljudje, recimo študenti. To me moti in velikokrat tudi pomislim, 'ali se od kod poznava'."
O bontonu gostinskih delavcev smo se pogovarjali s Simono Pompe, dolgoletno učiteljico na velenjski šoli za storitvene dejavnosti, kjer dijake izobražujejo na področjih turizma, gostinstva, ekonomije in trgovine. "Tikanje v gostinstvu nikakor ni dovoljeno in je nedopustno," uvodoma pove Pompetova. 

Na delu si zato, da oddelaš in ne zato, da klepetaš

Po besedah sogovornice je slovenska kultura takšna, da ljudje rabimo nekoliko več časa, da neko stvar usvojimo. In tako je tudi v gostinstvu. "A pomembno je, da se o tem govori," pravi Simona Pompe. "Mi smo majhna, butična država in želimo si dvigniti nivo zaposlenih v gastronomiji. S tem želimo posledično dvigniti tudi njihove plače, da bodo tudi oni sami bolj cenjeni. In to lahko dosežemo le takrat, ko se začnemo tudi pravilno obnašati," je jasna sogovornica. 

Ljudje sploh ne vedo, kaj jim pripada

Tisti, ki obiskujejo gostinske šole, posebej tisto v Velenju, se o bontonu v gostinstvu zagotovo učijo. Kot pravi Simona Pompe, z dijaki ogromno delajo na tem, da se naučijo primernega vedenja na delovnem mestu. Prav zato imajo program komuniciranja, kjer se učijo vse od tega, kako načrtovati ponudbo za nek lokal in komunikacije z gosti, do tega, kako reševati konflikte bodisi med sabo bodisi z gosti. Ob tem Pompetova razlaga tudi o razliki med šolanimi in nešolanimi natakarji. "Nekdo, ki šole ne obiskuje redno, ki morda nima takšnega interesa in streže kave - ta nikoli ne bo usvojil te komunikacije do te mere, kot nekdo, ki gre v celoti čez program in se potem zaposli, na primer, v hotelu."

Razpravljanje o vremenu ne sodi v pogovor z gostom

Po ugotovitvah Pompetove se razmere v slovenskem gostinstvu in gastronomiji odvijajo v pravo smer, kar dokazuje tudi to, da je bil Sloveniji na slovesnosti v okviru Evropskega tedna regij in mest v Bruslju lani podeljen uradni naziv Evropska gastronomska regija 2021.
Ob koncu se sogovornica spominja časov, ko je delala na ladji. Pravila o bontonu so bila jasna in stroga. "Za sprejem naročila sem imela dve minuti časa. Če me je gost je vprašal, kakšno je vreme zunaj, sem mu lahko dogovorila samo: 'najbolje, da se obrnete na recepcijo.' To ni moja debata z njim."
Četudi ne tako striktno kot v tujini, bonton v gostinstvu mora biti in pomembno je, da se ga zaposleni dosledno držijo. Pri tem je najmanj, kar zaposleni lahko naredi, da gosta, četudi je star toliko kot natakar, vika. A "krivda" ni vselej na strani natakarja - nemalokrat so nespoštljivi tudi gostje.
Ko Pompetova pogleda celotno sliko ugotovi, da stvari gredo na bolje. "Samo mi se še moramo o tem več pogovarjati in pisati, da se ta kultura razširi."