Ljudje potujemo skoraj vsak dan. Bodisi na krajših bodisi na daljših razdaljah. Že pot v šolo je za otroke lahko kar doživetje. Ko sem bil v osnovni šoli, smo stanovali v šolskem stanovanju, zato sem imel do šole nekaj korakov, celo skozi prehod sem lahko šel, ne da bi izstopil iz stavbe. Neizmerno sem zavidal sošolcem, ki so se po pouku v skupinah ali s prijatelji odpravili domov. Kaj vse se lahko na tej poti pogovarjaš, kaj zanimivega se ti lahko zgodi?! Meni se ni moglo nič.
Ja, pot je lahko zanimivejša in tudi pomembnejša od cilja, tako je menil tudi naš prezgodaj preminuli alpinist Nejc Zaplotnik. Verjetno ena od življenjskih modrosti. Ko prideš na cilj, se pogosto vse skupaj konča. Čeprav ne vedno, seveda. V službo se, če je le mogoče, vozim s kolesom. Pot traja dobre pol ure. Včasih se zgodi, da mi je kar malo odveč. Pa se takrat opomnim, da je tudi pot del mojega življenja. Škoda bi bilo, da čas, ki ga porabim zanjo, mine kar tako, brez zveze, da si sam pokvarim tiste pol ure poganjanja pedalov. Imej kaj od tega, si rečem, to je pol ure tvojega življenja vendar! Ali bi vi vsak dan, no, ne čisto vsak dan, a vendar precej pogosto, žrtvovali pol ure svojega življenja kar tako, brez smisla, ga odstopili? Čez leto se nabere! Jaz ga ne bi.
Zato si vsakič, ko se zalotim, da pot začnem občutiti kot nekaj rutinskega, nekaj, kar pač mora miniti, ne da bi se tega sploh zavedal, rečem, hej, ne meči življenja po nemarnem vstran! Seveda nismo vedno enako razpoloženi. Včasih nas zamorijo skrbi, drugič smo morda zaspani, izčrpani ali pa bi res radi čim prej prišli na cilj, ker nas tam čaka nekaj prijetnega, lepega in smo nestrpni. A če pomislimo, da čas, ki ga potrebujemo do tja, v mojem primeru tiste dobre pol ure, pač mora miniti, ne moremo ga preskočiti, je, konec koncev, nujno zlo, čeprav ni, razen če si ga sami takega naredimo. In zakaj bi si sami kvarili delčke svojega življenja, ali ni predragoceno za to?
Moja pot v službo ni nič posebnega. Najprej skozi naselje, nato ob železnici kar nekaj časa po robu polj in vrst drevja – ni slabo! Potem pa seveda mestna vožnja, na srečo ne ves čas ob najbolj prometnih cestah. Zjutraj včasih naletim na lep sončni vzhod. Ali pasove megle, ki delujejo lahko prav čarobno. Ali pa frustrirajoče zateženo sivo, ko vem, da bo sivina večji del dneva. Naj se jezim? Na koga? Videvam smeti ob poti, vdihujem izpušne pline. Grozno? Morda, a kaj, ko sem tudi jaz voznik avtomobila, in bilo bi res dvolično, če bi bentil nad avtomobili, ki me prehitevajo in mi kvarijo zrak.
Ja, lahko bi jih bilo manj, a za zdaj je tako. Naj mi to pokvari mojo Pot? Ne, ne bom si tega dovolil. Bom pa enkrat šel in vsaj na delu te poti pobral smeti, ki so bile nekaterim tako odveč.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
