Matija Stepišnik
Zgodba zaščitne maske-Acron-mama Tonin-minister Tonin ima idealne predpostavke za politično afero, ki jo je težko braniti. V njej so vsi elementi, zadostni za povezavo in (ob)sodbo. Ministrstvo, kjer je minister sin Tonin, je neposredni udeleženec postopkov nabav mask in druge zaščitne opreme, super 30-milijonski biznis je dobilo podjetje, v katerem dela njegova mama, Acron pa se nikoli ni ukvarjal s tovrstnimi zadevami. Drugi detajli - da je gospa Tonin že mesece na bolniški, da ni ne na najvišjih upravljavskih ne lastniških pozicijah v firmi, povabljeni v javno naročilo - so za politično in vsakodnevno interpretiranje za marsikoga manj pomembni. Istočasno je to dimna zavesa za usmerjanje pozornosti, da bodo vmes mnogi bolj in manj sumljivi dilerji in botri, ki so v krizi prepoznali priložnosti za ekstraprofite, mirneje biznisirali dalje.
Dvomimo, da je Joži Tonin mastermind tega posla, prav tako, da bi obrambni minister, če bi želel že v uverturi v mandat izkoristiti ali zlorabiti politične vzvode, izbral najbolj očitno - firmo, kjer ima mamo. Prav je, da pristojni organi, KPK in na koncu računsko sodišče, zadevo vzamejo pod drobnogled, a kakršenkoli bo ta del epiloga, politične posledice bodo. Zato lahko Toninu najprej pripišemo mero politične naivnosti, ker zadeva, eksplodirana na twitterju, nima veliko naključij. Tistih, ki že na začetku skupne koalicijske poti želijo oslabljenega partnerja, ni malo. In niso le v SDS. Vsi ti dobro vedo, da bo šefu NSi primer Acron zožil manevrski prostor in ga po svoje dodatno priklenil na ključne centre moči. Političnega kanibalizma kriza ne ustavi, enotnost je pogosto le krinka. Pomenljivo, da zgodbe ni na polne obrate prestavila opozicija.
Maske imajo v pandemiji status orožja iz klasične vojne. Interesov, ki presegajo medicinske, humanitarne, je enormno. S krizno prilagoditvijo sistema javnega naročanja, ki je do neke mere razumljiva, saj so običajne nabavne poti marsikje odpovedale, se je odprla Pandorina skrinjica netransparentnosti. Maske niso več medicinski pripomoček, v dobavnih verigah velikokrat ni firm, ki se s tem ukvarjajo, ampak cvetijo posredniške transakcije. Določene varovalke obstajajo, država plačuje po dobavah, a pogodbe niso javno objavljene, čeprav bi od dobaviteljev kot pogoj verjetno lahko zahtevali, da se v imenu javnega interesa odrečejo poslovni skrivnosti. A tega si seveda mnogi ne želijo. Ker to je čas, ko je lahko skoraj vsak dobavitelj mask, kajne, kriteriji kompetence in verodostojnosti so minimizirani? In čas, ko velike države pošiljajo po svetu agente s kufri denarja, da rihtajo opremo?
Zaključimo s citatoma. "Podpis pogodb med zavodom za blagovne rezerve in Acronom je potekal v skladu z dogovorjeno prakso," so sporočili s Počivalškovega ministrstva za gospodarstvo. Še nekaj trpkega zgodovinskega spomina: "Delovali smo v skladu z lokalnimi običaji," se je ob aferi Patria pridušal finski orožar Jorma Wiitakorpi.
Slovenija je bila v devetdesetih, kasneje in je danes eldorado za vojne dobičkarje. Vse po starem, vse po lokalnih običajih.
