(KOMENTAR) Knjigo moraš imeti rad. Pa čeprav (ničemur) ne služi?

Knjigo moraš imeti rad. To je slogan letošnjega, 40. Slovenskega knjižnega sejma. Izposodili so si ga od Ivana Minattija seveda, ki bi bil letos star sto let. Njegove pesmi ni težko imeti rad, rado, celo najraje med vsemi pesmimi jo ima veliko Slovencev. S knjigami je precej drugače. 

Raziskavo o bralnih navadah v Sloveniji organizirajo vsakih pet let, po letu 2019 so jo izvedli tudi letos. Predstavitev je bila včeraj eden prvih dogodkov 40. Slovenskega knjižnega sejma. Med letoma 2014 in 2019 se je število nebralcev povečalo s 45 na 49 odstotkov, tako da so se raziskovalci bali, da se bo trend nadaljeval, a se je, k sreči, ustavil. Absolutnih nebralcev knjig naj bi bilo celo nekoliko manj, 42 odstotkov. Vendar je manj tudi tistih, ki berejo več. Povečal se je delež tistih, ki preberejo kakšno kriminalko ali tudi samopomočniško uspešnico, manj pa je tistih, ki berejo bolj ali manj konstantno. Vedno manjše so tudi domače knjižnice, Čehi, ki so po prihodkih primerljivi s Slovenijo, imajo v povprečju dvakrat več knjig v domači knjižnici kot Slovenci.

Branje vse pogosteje velja za izgubo časa in bi ga bilo treba porabiti za koristnejše reči - čisto tako kot v časih, ko je morala večina trdo fizično delati za minimalno preživetje. Vsi se pridušamo, da se je treba odvrniti od zaslonov, toda kot nadomestilo otrokom skoraj nihče več ne priporoča branja knjig, temveč tekmovanje za točke, ki odpirajo vrata v uspešno odraslost. Uspešni odrasli pa si od digitalnega pregorevanja tudi več ne odpočijejo s knjigo, temveč z meditacijo ali fitnesom. Včasih je veljalo, da je načitanost osnovni pogoj za nekatere poklice, tudi novinarskega. Danes je osnovni pogoj dobra uporaba umetne inteligence in spletnih orodij. Tisti, ki bere knjige, velja za nekoga, ki ima preveč časa, medtem ko vsi drugi trdo garajo. V svetu, kjer vsi cele dneve garajo - čisto tako kot pred prvimi sindikati in delavskimi upori - in kjer šteje samo tisto, kar je karierno perspektivno, (redno) berejo knjige res samo še tisti, ki jih imajo radi. Slogan jubilejnega sejma pove več, kot so upali organizatorji. 

Sejem k temu, da ni knjiga nič več kot utilitarna stvar, namreč prispeva svoje, pa naj ima še tako polna usta radosti. Te dni je zakrožil zapis Pie Nikolič, koordinatorke dogodkov na glavnem odru sejma. "Že hitro se je izkazalo, da moja želja po sledenju standardom kvalitete ni tisto, kar je gonilo organizatorjev. Koordinator odrov namreč ni kurator ali kustos, daleč od tega. V resnici je to nekdo, ki mora v najbolj udarne termine postaviti dogodke založb z največjimi stojnicami na sejmu, ostale pa postaviti okoli tega, so mi zabičali. Predlog, da bi spremljevalno dogajanje prijavili na kakšen razpis, dogodke pa potem dejansko kurirali in sodelujoče za nastope tudi plačali, je bil večkrat zavrnjen," je zapisala. Pomeni, da tudi na sejmu največji prodajalci poskrbijo za to, da se bo tisto, kar se že najboljše prodaja, prodajalo še bolj.  

Seveda pa kupci lahko dokažemo, da še odločamo. Sejem je in knjige s popusti so in lahko izberemo tiste, ki jih imamo radi. Pa čeprav ničemur ne služijo. Pa čeprav poezijo na primer.