Komentar o Prešernovi proslavi: Folklorna kritika

Nismo edini na svetu, ki s praznikom slavimo umetnika, in tudi ne edini, ki umetnikom podeljujemo državne nagrade. Bi si pa upala trditi, da so naše državne proslave ob podelitvi teh nagrad unikum. Da nikjer drugje na državni proslavi umetniki na tak način ne dokazujejo državi in državljanom, da so kritični umetniki. Ne glede na to, katera Prešernova pesem je izbrana za vodilo - v petek naj bi bila Kam?, ampak ta rdeča nit se je začela in tudi že končala z voditeljevo pevsko točko na začetku proslave -, stalni žanr teh proslav je Glosa. Torej tožba umetnika proti vsem, ki jim ni mar za umetnost. Slavnostni govorniki in v veliki meri tudi umetniški program ponujajo nekaj obrazcev tega "kritičnega razmisleka". Letošnja govornica Ira Ratej jih je, kot se za analitično dramaturginjo spodobi, celo evidentirala, potem pa potožila, da je edina merljiva posledica njihove vsakoletne uporabe izdatno anonimno psovanje umetnikov na spletnih portalih. No, ne samo to, tudi podpisana in javna kritika proslave je obvezna in množična. Proslava pač žanje, kar se trudi sejati - množičen "kritičen" odziv nanjo je del iste folklore kot kritika odnosa države in državljanov do umetnosti.